Iris Čelam: Ko pomisliš, da bi otroka zaprl v zamrzovalnik

»Ko postaneš mama, ne spremeniš samo svojih prioritet. Tvoja celotna percepcija sveta, tvoje telo in tvoja vloga v družbi – vse to dobi novo obliko,« v podkastu Na robu pove mag. psihologije Iris Čelam.

Zahodne družbe so strukturirane tako, da ženska po porodu pogosto ostane sama, brez potrebne podpore. Moški običajno po 14 dneh porodniškega dopusta ponovno odide na delo, kar vodi v osamljenost matere, ki ostane sama z dojenčkom in brez možnosti za pogovor z odraslo osebo.

»Ta izolacija povečuje stres, saj matere nimajo možnosti deliti svojih občutkov ali izkušenj. Kljub temu da so na voljo spletne skupine in forumi, kjer mame delijo nasvete in izkušnje, ostaja čustvena osamljenost velik izziv, saj se pogosto zdi, da ni prostora za izražanje težav, kot so dolgčas ali občutki nemoči.«

Starši delajo po najboljših močeh

Pogosto so tudi nerealna pričakovanja glede materinstva, ki povzročajo dodatno stisko. Idealizacija poroda in materinstva v družbi pogosto vodi v pritisk na matere, da morajo vse narediti »pravilno«, bodisi pri dojenju bodisi pri načinu poroda. Ženske, ki ne izpolnijo teh pričakovanj – na primer tiste, ki morajo roditi s carskim rezom, ali ne vzpostavijo dojenja –, se lahko počutijo manj sposobne ali neuspešne, razlaga sogovornica. Povečana pozornost na razvojne mejnike otrok, kot so prvi koraki ali besede, še povečuje pritisk, saj se vse zdi povezano s pričakovanji, da mora biti vse popolno.

Te težave – osamljenost, pritisk, idealizacija materinstva – so ključni vzroki za čedalje večje število primerov poporodne depresije in frustracij pri materah, opozarja sogovornica.

Materinstvo pogosto prinese tudi refleksijo lastnega otroštva. Marsikatera ženska, ko prvič drži v rokah svojega otroka, nenadoma zares začuti, kaj je pogrešala, česa ni dobila. To lahko sproži jezo, razočaranje nad lastnimi starši. A kot pravi sogovornica, je prav to pomemben del procesa: »Terapija ni razreševanje v smislu, da bomo na koncu jezni – temveč ravno obratno. Da bomo razumeli, da so naši starši delali po svojih najboljših močeh.«

Sogovorka je opozorila tudi na družbene pritiske, ki jih doživljajo ženske po porodu. »Ko prideš na razgovor za službo in imaš majhne otroke, je to še vedno stigma. Če jih nimaš, pa sprašujejo, ali jih nameravaš imeti. V obeh primerih si 'problem'.«

Telesne spremembe, o katerih se sicer veliko govori, na drugi strani pogosto zakrivajo nekaj veliko bolj fascinantnega – spremembe v možganih. »Mamabrain – pogosto ima negativno konotacijo. Pozabljivost. A v resnici gre za izjemno preoblikovanje možganov, ki postanejo bolj učinkoviti za skrb za otroka. To je evolucijski dar.«

Mame na Zahodu prepuščene same sebi

V poporodnem obdobju – času, ko naj bi bila ženska deležna največje nege, je pogosto prepuščena sama sebi. »Pri nas še vedno velja, da si moramo čim prej opomoči, shujšati, začeti znova hoditi na fitnes. V resnici pa je to obdobje, ko bi morale ženske počivati. Na Vzhodu matere za en mesec nastanijo v centre, kjer jim kuhajo, jih masirajo, jim svetujejo in jih poslušajo. Zakaj tega nimamo tudi mi?«

Ženske po porodu pogosto ostanejo brez ustrezne podpore, saj moški hitro po porodu odidejo na delo, kar vodi v čustveno osamljenost in povečano stisko, saj matere nimajo možnosti za deljenje svojih občutkov ali izkušenj. FOTO: Marko Feist/Delo

Na pobudo sogovorke so v Sloveniji začeli organizirati poporodne oddihe – krajše umike, kjer mamam nudijo psihološko, fizično in čustveno podporo. S to izkušnjo želijo spremeniti miselnost, da se mora ženska po porodu takoj znova aktivirati. »Nič ni narobe, če mama gleda Netflix, ko otrok spi. Narobe je, da ima zaradi tega slabo vest.«

Te je v poporodnem obdobju že tako ali tako zelo veliko, prav tako ambivalence. To je tisti občutek, ki si ga veliko mater ne upa priznati, kaj šele izreči – mešanica ljubezni, utrujenosti, jeze, tesnobe, veselja in občutka ujetosti. »Ambivalenco v resnici doživi vsaka ženska po porodu. Gre za misli, ki jih družba še vedno močno stigmatizira. Če pomisliš, da bi otroka 'utišala s povštrom' ali ga zaprla v zamrzovalnik – seveda tega ne storiš. Ampak te misli pridejo. In ko pridejo, žensko preplavi grozna krivda,« pojasnjuje sogovornica.

Namesto podpore pogosto sledi notranji pritisk, da mora dati otroku še več pozornosti – kar vodi v hiperaktivnost, preobremenjenost in izgorelost. »Reči si moraš: sem jezna. In zakaj sem jezna? Ker ne zadovoljujem svojih potreb – po počitku, po miru, po času zase. Ampak to družba še vedno označi kot sebičnost. V resnici pa je to odgovornost. Mama, ki si vzame čas zase, bo prišla domov z bistrejšo glavo. In bo bolj mirna.«

Ambivalenca je lahko tudi simptom hujših oblik poporodne stiske. Iris Čelam opozarja, da v nekaterih primerih preide v poporodno depresijo ali anksioznost – ko se mati začne odmikati od otroka, se ga celo boji dotakniti, ker jo je strah, da ga bo poškodovala. »Tudi to se dogaja. In tudi o tem je treba govoriti. Brez stigme. Brez strahu.«