Poceni dodatna zaščita za neprecenljiva umetniška dela

V nekdanjem domu pokojne ameriške zbirateljice umetnin Peggy Guggenheim, ki gleda na kanal Grande v Benetkah, je ena najpomembnejših zbirk umetniških del 20. stoletja v Italiji. Do nedavnega je mnoga izmed njih ogrožal nevidni napadalec – ocetna kislina, ki se je sproščala iz starajočih se lesenih okvirjev slik.

Kemiki iz drugega znanega italijanskega mesta Firenc so razvili nov material, ki bo umetnine ščitil pred ocetno kislino, formaldehidom in drugimi škodljivimi hlapnimi organskimi spojinami od 50 do 100 let.

»Prvo vpojno sredstvo za ocetno kislino in formaldehid smo sintetizirali z zelo poceni metodo,« je povedal Piero Baglioni, profesor fizikalne kemije na Centru za znanost o koloidih in površinah (CSGI) Univerze v Firencah. Material je prožen in biološko razgradljiv ter lahko absorbira dvakratno težo onesnaževal. Izdelan je predvsem iz ricinusovega olja.

Kustosi zbirke Peggy Guggenheim so ga nanesli na hrbtne strani slik in na steno v eni od sob, v kateri sta med drugim slika Vasilija Kandinskega iz leta 1929 in kip Umberta Boccionija iz leta 1915. Po besedah Baglionija se je raven ocetne kisline v sobi od takrat znižala z dveh delov na milijon (ppm), kar je dovolj za poškodbo umetnin, na varno raven 0,5 ppm.

Vpojni material za hlapne organske spojine nanorestore je mogoče izdelati v kakršni koli obliki, velikosti in barvi, je povedal Baglioni, koordinator raziskovalnega projekta Apache, ki ga je financirala EU in v okviru katerega so razvili številne izdelke za zaščito dragocenih umetnin.

Odkritje bo verjetno imelo velik vpliv na stanje umetniških del v prihodnosti, tudi tistih, ki so v skladiščih. Številne galerije in muzeji namreč svoje zbirke hranijo v lesenih zabojnikih, ki sproščajo hlapne organske spojine.

Center Pompidou v Parizu, ki hrani največjo evropsko zbirko moderne in sodobne umetnosti, material preizkuša za svoje zabojnike za shranjevanje. Muzej večino od svojih 120.000 del hrani v lesenih zabojih, med drugim dela Pabla Picassa, Amedea Modiglianija in Georgesa Braqua.

Kulturna dediščina izvzeta iz povezave s podnebnimi spremembami

Krik na preizkusu

Baglioni material preizkuša tudi v muzeju v Oslu na Norveškem, ki je posvečen Edvardu Munchu in v katerem je razstavljena ena od umetnikovih najbolj znanih slik Krik. Več sto Munchovih grafik in risb je shranjenih v lesenih predalih. Vanje so položili liste novega vpojnega materiala – vsak stane le okoli pet evrov. »Če se bo obneslo, bo muzej prihranil veliko denarja,« je dejal Baglioni.

Izdelek bo muzejem in galerijam kmalu na voljo na trgu. Tržijo ga tudi kot sredstvo za čiščenje zraka v domovih, bolnišnicah in pisarnah. Hlapne organske spojine predstavljajo 80 odstotkov onesnaževalcev zraka v zaprtih prostorih in lahko vplivajo na zdravje ljudi.

Baglioni sodeluje z raziskovalci na švedski univerzi Chalmers, ki želijo izdelati najučinkovitejši in okolju prijazen material za vpijanje hlapnih organskih spojin na svetu. V projektu Apache so razvili tudi senzorje za spremljanje ravni hlapnih organskih spojin. Senzorje bo izdelovalo italijansko podjetje Goppion, ki izdeluje vitrine, kot jih najdemo v Louvru in drugih kulturnih ustanovah. Vendar to podjetje, ki sodeluje pri projektu, za uspešno proizvodnjo potrebuje večje povpraševanje po teh izdelkih.

Nevidne nevarnosti

Večina nevarnosti, ki grozijo evropskim mojstrovinam in zgodovinskim artefaktom, ni vidna s prostim očesom. To so spremembe temperature ali vlažnosti, ultravijolična svetloba, majhne vibracije zaradi korakov obiskovalcev ali gradbenih del ter hlapne organske spojine. Na umetnine vpliva celo vrsta stavbe, v kateri so shranjene, na primer, ali gre za sodobno ali staro stavbo, za kamnito ali leseno. Pogosto so vplivi vidni šele, ko je škoda že narejena.

Medtem ko si veliki muzeji in umetnostne galerije lahko privoščijo več senzorjev za natančno spremljanje svojih zbirk, se manjše ustanove z omejenimi finančnimi sredstvi borijo, da bi izpolnjevale mednarodne standarde za vzdrževanje in shranjevanje.

»Majhni in srednje veliki muzeji zelo težko ohranjajo svoje artefakte zaradi pomanjkanja strokovnega znanja, človeških virov in sredstev,« je povedala Marie-Dominique Bruni, vodja programa pri francoskem Komisariatu za alternativne energije in atomsko energijo (CEA).

Marie-Dominique Bruni je bila koordinatorica projekta SensMat, v sklopu katerega so razvili senzorje in programsko opremo za spremljanje kar 12 različnih okoljskih dejavnikov – od prahu do vibracij – in opozarjanje na tveganja za umetnine. »Olajšamo jim način zbiranja in razlage teh podatkov, da se lahko odločijo, kako najbolje razstaviti eksponat ali kaj spremeniti, če mu zaradi okolja grozi škoda,« je pojasnila Marie-Dominique Bruni.

To lahko pomeni zamenjavo klimatskih naprav, omejitev števila obiskovalcev ali premestitev predmeta v drugo sobo. Kovinski predmeti lahko na primer razpadejo pri neustrezni temperaturi, vlagi in svetlobi. »Ko korozija postane vidna, je že prepozno. Zato moramo predmete premakniti ali spremeniti temperaturo in vlažnost, da preprečimo njihovo korozijo,« je še pojasnila.

Eden najbolj škodljivih učinkov so nizkofrekvenčne vibracije. Te lahko nastanejo ne samo zaradi hoje obiskovalcev in gradbenih del, temveč tudi zaradi avtomobilskega prometa. »Muzeji morajo diagnosticirati vpliv vibracij. Freske, naslikane na stenah ali stropih, in predmeti, izdelani iz različnih plasti, so še posebej ranljivi,« je dejala Marie-Dominique Bruni.

Muzeji in galerije si vse pogosteje med seboj posojajo zbirke, kar ustvarja nove izzive pri prevozu in razstavljanju eksponatov. »V muzejih in galerijah morajo zagotoviti, da ne bodo ogrozili predmetov, ki jih prejmejo,« pojasnjuje Marie-Dominique Bruni. »Naša programska oprema bi jim lahko pomagala opredeliti razmere, ki jih je treba zagotoviti, preden dobijo nove predmete. Zavarovalnice zelo zanimajo tovrstne informacije.«

V projektu SensMat, ki je potekal od januarja 2019 do avgusta 2022, so sodelovali z muzeji v sedmih evropskih državah, med drugim na Danskem, v Franciji, Nemčiji in Italiji. »Zelo pomembno je bilo, da smo študije lahko izvajali v različnih podnebjih in na različnih lokacijah,« je pojasnila koordinatorica Brunijeva. To je pomenilo, da je bilo mogoče razviti rešitve, primerne za najrazličnejše scenarije. Ekipa SensMat upa, da bodo njene ugotovitve pomagale posodobiti mednarodna priporočila o načinu razstavljanja in ohranjanja predmetov. Danes Marie-Dominique Bruni poskuša najti vlagatelje, da bi lahko dokončali še zadnjo fazo razvoja in programsko opremo dali na trg.

------------------

Raziskave, omenjene v tem članku, je financirala EU. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.