Turistične znamenitosti se zaradi podnebnih sprememb borijo za preživetje

Prihodnje generacije morda ne bodo mogle raziskovati grških ulic, ki so jih osvajali srednjeveški vitezi, osmanskih mestnih četrti v Španiji, slovaških gradov iz 10. stoletja in mnogih drugih zgodovinskih znamenitosti v Evropi. Starodavne znamenitosti bodo namreč lahko v prihodnosti izginile z obličja Zemlje, če ne bomo nemudoma ukrepali in jih zaščitili pred podnebnimi spremembami, opozarjajo raziskovalci.

»Če ne bomo hitro ukrepali, če ne bomo priskrbeli ustreznih virov in znanja ter ustvarili skupne pobude za spoprijemanje s podnebnimi spremembami, nas bo to drago stalo,« pravi Angelos Amditis, koordinator projekta Hyperion, v katerem nameravajo zaščititi znamenitosti v Grčiji, Italiji, Španiji in na Norveškem. »Lahko se zgodi, da bomo izgubili dobro znane znamenitosti v Evropi in po svetu. Naši otroci jih morda ne bodo mogli več videti, razen na videoposnetkih,« dodaja dr. Amditis, direktor za raziskave in razvoj na Inštitutu za komunikacijske in računalniške sisteme (ICCS) v Atenah.

Glavna cilja projekta Hyperion sta razvoj orodij za določitev tveganj in pomoč lokalnim oblastem pri iskanju cenovno najugodnejših načinov za zmanjšanje ranljivosti zgodovinskih znamenitosti. To zajema ocenjevanje strukturne celovitosti stavb in spomenikov ter nameščanje tipal za nenehno spremljanje učinkov podnebnih sprememb in drugih nevarnosti za znamenitosti. V projektu uporabljajo tudi podatke, pridobljene z evropskimi sateliti Copernicus, z njimi ustvarijo zemljevide ogroženih območij in zbirajo podatke o podnebju.

Konservatorsko delo je še posebej zapleteno tam, kjer so bile zgodovinske stavbe grajene v daljših obdobjih in iz različnih materialov. Zato je treba vsako stavbo individualno oceniti, saj morda potrebuje drugačno obliko varstva kot druge v okolici. Dober primer so prve hiše v Benetkah, ki so bile zgrajene iz kamna in drugih delov stavb, ki so jih graditelji našli v bližini. Ko so ljudje v mestu postajali bogatejši, so začeli uvažati nove, boljše materiale, ki so tudi bolj odporni proti posledicam dvigajoče se morske gladine in poplav.

Čeprav poznamo razloge, ne ukrepamo

Potresi, poplave, onesnaženje in težki tovornjaki

Tudi v norveškem vikinškem kraju Tønsberg stavbe izvirajo iz različnih stoletij, zgrajene so iz različnih vrst lesa in kamna. Lokalne temperature naraščajo in na različne gradbene materiale vplivajo različno, pojasnjuje Amditis. Veliko spomeniških in zaščitenih krajev je bolj dovzetnih za posledice, ki jih prinašajo podnebne spremembe, saj so že poškodovani zaradi onesnaženja, potresov in drugih nevarnosti.

Grško mesto Rodos je na primer pogosto izpostavljeno vročinskim valovom, potresom in poplavam. Toda srednjeveške stavbe v tem kraju je treba zavarovati tudi pred poškodbami zaradi težkih dostavnih tovornjakov. Situacijo bi lahko delno rešili tako, da bi poiskali manj škodljiv način za prevoz blaga do lokalnega prebivalstva, pravi dr. Amditis.

Oblasti morajo v oblikovanje načinov za zaščito dediščine vključiti lokalne skupnosti, poudarja Daniel Lückerath, koordinator projekta Arch. »Obstaja nevarnost, da jim zagotovljena rešitev ne bo všeč in da bodo prenehali uporabljati to zgodovinsko pomembno območje,« dodaja dr. Lückerath, vodja projektov na Fraunhoferjevem inštitutu za inteligentno analizo in informacijske sisteme (IAIS) v Nemčiji. »Zgodovinsko pomembni kraji so pomembni predvsem zaradi ljudi, ki so tam. Brez njih ostane le mesto duhov.«

Tako kot v projektu Hyperion tudi v projektu Arch razvijajo orodja, s katerimi bi odgovorni lahko ocenili in zavarovali lokalno dediščino. V projektu ta orodja razvijajo skupaj z lokalnimi oblastmi iz starodavne slovaške prestolnice Bratislave, italijanske vasi Camerino, Valencie v Španiji in nemškega pristanišča Hamburg.

Včasih je sicer težko doseči ravnovesje med varovanjem dediščine in dopuščanjem novih gradenj, ki so v korist lokalni skupnosti. V Hamburgu, na primer, so nedavno izvedli čiščenje morskega dna, da bodo lahko v pristanišču pristajale tudi večje kontejnerske ladje. Zaradi teh del in zaradi posledic podnebnih sprememb se spreminja višina vodne gladine v skladiščni soseski iz 19. stoletja, ki je območje svetovne dediščine, pravi dr. Lückerath. Dvig vodne gladine bi lahko oslabil temelje starih skladišč, zato bo treba nenehno spremljati stanje.

Stvar politike

Vendar pa najbolj znana svetovna dediščina ni edina, ki jo je treba ohraniti. »Vsako ogroženo območje je težava za skupnost, ki tam živi,« nadaljuje Aitziber Egusquiza, koordinator projekta Shelter, v okviru katerega razvijajo ocenjevanje tveganja, sisteme za zgodnje opozarjanje in konservatorske pripomočke za skupnosti, tudi za tiste z malo finančnimi in tehničnimi sredstvi. V nekaterih primerih lokalne oblasti ne spremljajo učinkov podnebnih sprememb in drugih nevarnosti, nimajo informacij o starosti in stanju lokalne dediščine ter nimajo politične motivacije za njeno zaščito. »To me skrbi,« pravi Egusquiza, višji raziskovalec pri španski neodvisni organizaciji za raziskave in tehnologijo Tecnalia.

Egusquiza razlaga, da je ljudi na vodilnih položajih treba prepričati o pomenu vlaganja v zaščito teh lokacij, saj prinašajo tudi turiste in delovna mesta – če bomo pustili, da propade naša dediščina, bodo turisti odšli, delovnih mest pa bo manj. »Vse, kar bomo izgubili, če nič ne ukrenemo, lahko opredelimo tudi s številkami,« dodaja in se pri tem sklicuje na predvidene gospodarske učinke na lokalne skupnosti.

Ker se Evropa skupaj z drugimi deli sveta spoprijema s pandemijo koronavirusa, vojno v Ukrajini in naraščajočimi cenami življenjskih potrebščin, lahko ljudje na vodilnih položajih varovanje kulturne dediščine zanemarijo, poudarja Amditis. »Res gre za zelo drago in zamudno početje, a vseeno tudi za nujno naložbo. Tudi če izgubimo le eno samo območje, je to velika izguba za celotno človeštvo.«

------------------

Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.