Kaj se mesta lahko naučijo od podeželja in obratno

Odpravite se iz mesta in pobeg­nite na podeželje. Kmalu se ces­te zožijo, svetloba postane než­nejša, med naselji pa je vse več praznega prostora. Ustavite se in prisluhnite. Tišina. Grajeno okolje zamenjajo polja in kmetije. Kot da ste v drugem svetu.

Taki opisi meja med mestom in podeželjem obstajajo že od nekdaj, vendar se v zadnjem času spremin­jajo. Zaradi raztresene in razpršene urbane rasti so nastala velika primestna območja (zaledja), ki so deloma mestna in deloma podeželska.

Če se lahko javni uslužbenci učijo iz vzpostavljanja močnejših vezi med podeželskim in mestnim okoljem, se bo za uporabno morda izkazalo tudi učenje od pastirskih skupnosti, ki obstajajo po vsem svetu. Tako meni Ian Scoones, ki že tri desetletja raziskuje, kaj bi se od teh skupin ljudi lahko naučili o odzivanju na negotovost.

»Pastirji so ljudje, ki izkoriščajo zelo spremenljive pašne površine, pogosto tudi z migracijami. Morda so res marginalni v ekonomskem in političnem smislu ter v smislu virov, ki jih imajo na razpolago, vendar jih je po svetu več sto milijonov. Pašne površine, ki jih uporabljajo, predstavljajo skoraj polovico površine Zemlje,« pravi Scoones, profesor za okolje in raz­voj na Zavodu za razvojne študije v Združenem kraljestvu in koordinator projekta Pastres, ki ga financira Evropska unija. Doslej je bilo malo primerov pastirjev, ki so vplivali na oblikovanje politik, vendar je Scoones prepričan, da je na tem področju še veliko neizkoriščenega potenciala.

»Podeželska in mestna območja danes niso zelo prepoznavno različna,« nadaljuje Han Wiskerke, profesor podeželske sociologije na Univerzi v Wageningenu na Nizozemskem. »Prekrivajo se in so med sabo v interakciji. Mestna območja se širijo v predmestja, tudi v zelenih pasovih je vse več gospodarskih dejavnosti.«

Med letoma 2017 in 2021 je bil Wiskerke koordinator projekta Robust – vseevropskega projekta, ki ga financira Evropska unija in se osredotoča na razvijanje sinergij med podeželskimi, mestnimi in primestnimi območji. Pomemben poudarek je bil na spletanju močnejših vezi med sosedskimi podeželskimi in mestnimi skup­nostmi, zaradi katerih so lahko te oblikovale skupne načrte za trajnostno rast.

Živi laboratorij projekta Robust v Gradcu v Avstriji je pripomogel k dostopnosti javnega prevoza v primestnih območjih, s čimer se je zmanjšala uporaba avtomobilov. Ekipa je to dosegla tako, da je z namenom analize učinkov izboljšanega regionalnega prometa na navade državljanov povezala lokalne oblasti, podjetja in nevladne organizacije. »Ta območja so vse bolj medsebojno povezana na pod­ročju prebivalstva in dejavnosti, a pri oblikovanju politik med njimi vseeno obstaja prepad,« pojasnjuje Wiskerke. »Iskali smo skupne interese, področja, na katerih so skupnosti soodvisne, in poskušali odkriti načine, na katere bi se lahko med sabo bolje podpirale.«

Nove zvezde modnih brvi: les, gobe in ribe

Živi laboratoriji

V projektu so preučili javno uprav­ljanje in sprejemanje odločitev na območju enajstih mest. Koncept živih laboratorijev so predstavili po vsej Evropi, od Lizbone do Ljub­ljane. Živi laboratoriji so bili forumi, na katerih so združili politike, raziskovalce, podjetja, ponudnike storitev in državljane, da bi skupaj oblikovali lokalne načrte.

Spremljale so jih »skupnosti za prakso«, ki so bile organizirane okrog prednostnih tematik, npr. poslovnih modelov, javne infrastrukture in ekosistemskih storitev. Z zbliževanjem posameznikov, ki se po vsej Evropi spopadajo s podobnimi izzivi, je precej več možnosti za izmenjavo informacij in izkušenj glede uvajanja sprememb.

V Ljubljani so v okviru projekta uvedli nov, trajnostni program šolskih obrokov, v katerih je hrana z lokalnih kmetij. S programom niso le zmanjšali števila kilomet­rov, ki jih mora prepotovati hrana, in dali priložnosti lokalnim kmetovalcem, okrepila se je tudi ozaveščenost učencev o hrani. V Gloucestershiru v Združenem kral­jestvu pa je živi laboratorij zmanjšal posledice poplav v mestu, saj so v sklopu projekta preučili tudi naravne okoljske posege na podeželskih območjih. »Iz projekta smo se naučili, da s skrbjo za podeželje lahko dosežemo, da podeželje poskrbi za naša mesta,« razlaga Wiskerke.

Upravljanje negotovosti

V projektu Pastres pa je globalna ekipa pod vodstvom Iana Scoonesa preučevala, kako se pastirske skupnosti na šestih območjih v šestih državah (na Kitajskem, v Indiji, Etiopiji, Keniji, Tuniziji in Italiji) spopadajo z negotovostjo. Scoones želi ugotoviti, katere obsežnejše implikacije bi to lahko imelo za širši odziv na globalne spremembe.

Raziskovalec meni, da moramo biti pozorni na to, kako se pastirske skupnosti organizirajo in sproti odzivajo na negotovosti, tudi tiste, povezane z okoljem oziroma podnebjem. »To pastirske skupnosti počnejo. Kadar nastopi suša, se pogovarjajo z ljudmi, premaknejo, prilagodijo. Ne poskušajo nadzorovati sistema.«

Odziv na okoljske negotovosti je po njegovem le eno od področij, na katerih se lahko učimo od pastirskih skupnosti. Ugotovitve bi bile lahko uporabne tudi pri prenovi sistemov za zavarovanje in socialno varnost ter pri soočanju z zdrav­stvenimi krizami.

Scoones razloži: »Kar smo se naučili v pandemiji, je zelo podobno odzivom pastirskih skupnosti na določeno vrsto negotovosti. Odziv na pandemijo je bil najučinkovitejši, če je potekal prek ljudi, prek neformalnih mrež, ki so močno pomagale pri spopadanju z negotovostjo, odzivanju, prilagajanju in reševanju težav.«

V sklopu projekta Pastres so raziskovalci – doktorski študenti, ki so večinoma prihajali z območij s pastirskimi skupnostmi – živeli v teh skupnostih ter opravljali kvalitativne in etnografske študije, s katerimi so želeli izvedeti več o načinu življenja ljudi, o izzivih, s katerimi se soočajo, in o njihovem sprejemanju odločitev.

Pomemben sestavni del študij je bilo tudi fotografsko in zvočno dokumentiranje – raziskovalna metoda, s katero so lahko člani pastirskih skupnosti zabeležili svoje lastne vidike in mnenja o svojih okoliščinah. »Ljudem smo dali fotoaparate, da so lahko zabeležili negotovosti v svojih življenjih. Fotografije in ideje so z nami delili prek whatsappa,« razloži Scoones. Te fotografije in zgodbe pastirjev so člani projekta objavili na spletni strani Seeing Pastoralism in predstavili na razstavi, ki je že obiskala Kenijo, Stockholm in Glasgow (v okviru konference COP26). Zdaj je na ogled v Bruslju.

Vrnimo se k projektu Robust in dolgoročnim ciljem. Wiskerke upa, da bi lahko z izpostavljanjem primerov, v katerih so bili izvedeni pozitivni lokalni ukrepi, tudi drugje zasejali semena za bolj integrirano oblikovanje politik med podeželskimi in mestnimi območ­ji. Člani projekta v svojem končnem poročilu pozivajo k precej več sodelovanja med mestnim in podeželskim okoljem na vseh področjih. »Podeželska in mestna območja so soodvisna, zato upam, da bo ta projekt spodbudil precej večje sodelovanje med njimi na področju oblikovanja politik,« poudarja Wiskerke. »Spopadanje s skupnimi izzivi, od izboljšav javnih storitev do odziva na podnebne sprememb, mora temeljiti na takšnem inkluzivnem razvoju.«

–––

Raziskave, omenjene v tem članku, je financiral Evropski raziskovalni svet. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.