Ariane 6 (skoraj) brezhibno na krstnem poletu

Iz vesoljskega izstrelišča v Kourouju v Francoski Gvajani so ob 21. uri izstrelili novo evropsko raketo ariane 6. Izstrelitev in odcepitev obeh stranskih potisnikov je tekla gladko.

Tudi nadaljevanje poleta, ko sta se ločili osrednja in zgornja stopnja, nato pa se je prižgal še motor zgornje stopnje, je tekel brez težav, ter nato tudi utirjenje vseh satelitov na krovu. Evropi je tako uspelo zgraditi raketo, ki bo znova omogočala izstrelitve večjih evropskih odprav. Po upokojitvi ariane 5 (pred tem je iz flote odpadel sojuz, ko je Evropa prekinila sodelovanje z Rusijo) so večje satelite zaupali ameriškim raketam, predvsem raketam podjetja SpaceX. Razvoj ariane 6 se je začel leta 2014, sprva so prvo izstrelitev načrtovali leta 2020, vendar so načrte prekrižale tehnične težave in pandemija. Uspešni krstni poleti vsekakor niso gotova stvar. Predhodnica ariane 6 raketa ariane 5 je denimo leta 1996 eksplodirala le nekaj trenutkov po izstrelitvi, nato pa je raketa zabeležila vrhunsko statistiko: od 117 izstrelitev v 20 letih je ariane 5 povsem zatajila le enkrat. 

Josef Aschbacher, prvi može Evropske vesoljske agencije, je bil nad uspehom seveda navdušen. »To je tako čudovit trenutek,« je poudaril in se zahvalil vsem vpletenim v projektu. Philippe Baptiste, predsednik francoske vesoljske agencije CNES, je dodal, da je »Evropa nazaj v vesolju«. 

»To je velik trenutek za Evropo, saj bo raketa zagotovila naš avtonomni dostop do vesolja in s tem vso znanost, opazovanje Zemlje, tehnološki razvoj in komercialne možnosti. S številnimi funkcijami, ki so povsem nove za ariane 6, bomo lahko v vesolje prepeljali več in dlje, hkrati pa bomo tudi bolj trajnostni, saj bomo zagotovili, da tudi zgornja stopnja rakete ne bo postala vesoljski odpadek,« so zapisali na spletni strani Ese. Stéphane Israël, direktor podjetja Arianespace, je poudaril, da te rakete ne bi bilo brez zaupanja in zvestobe kupcev, do zdaj je raketa zakupljena za 29 poletov. »Zdaj je na nas, da upravičimo zaupanje,« je dodal. 

Raketa ima dve različici, z dvema ali štirimi dodatnimi potisniki​​ – ariane 62 ali ariane 64, močnejša seveda lahko v nizkozemeljsko ali geostacionarno tirnico ponese večji tovor. V geostacionarno orbito lahko z ariane 62 izstrelijo 4,5-tonski satelit, z različico 64 težkega 11,5 tone, v nizkozemeljsko tirnico pa satelite s težo 10,3 oziroma 21,6 tone. Za prvo izstrelitev ariane 6 sta bila uporabljena dva »busterja«, zmogljivejša različica s štirimi naj bi vzletela sredi prihodnjega leta. Zgornja stopnja rakete je prav tako vsestranska, saj lahko med enim poletom večkrat prižge svoje motorje in tako tovor potisne v katerokoli tirnico. Nato pa se tudi ta stopnja vrne v atmosfero, kjer zgori. S krstnim poletom bodo v vesolje spravili več satelitov, vključno z univerzitetnimi mikrosateliti in znanstvenimi poskusi. Prvi komercialni polet rakete je predviden konec leta, v prihodnjih dveh letih pa je načrtovanih še 14 poletov.

Pri razvoju rakete je s svojimi merilnimi sistemi sodelovalo tudi trboveljsko podjetje Dewesoft. Sodelovali so pri testiranju dodatnih potisnikov, sodelujejo tudi pri nocojšnji izstrelitvi. »Z našo merilno opremo sodelujemo pri tem zgodovinskem projektu. Oprema je nameščena na samem izstrelišču, v nadzornem centru pa uporabljajo programsko opremo dewesoftX, ki zajema, dekodira in prikazuje telemetrijske podatke. Izjemno ponosni smo, da lahko sodelujemo pri zgodovinskem Esinem projektu in prispevamo k uspešnosti evropskega vesoljskega programa,« so sporočili iz podjetja. 

Kako je tekla izstrelitev 

V prvi fazi leta je raketa poletela do orbite. To je omogočil glavni motor osrednje stopnje vulcain 2.1, skupaj s silo dveh dodatnih potisnikov P120C. Faza 1 je vključevala tudi ločitev glavne stopnje od zgornje stopnje in prvi vžig motorjev vinci na zgornji stopnji, ko je ponesla tovor v eliptično orbito 300 x 700 kilometrov nad Zemljo.

V drugi fazi poleta so preizkusili novo funkcijo rakete, to je vnovični prižig motorjev zgornje stopnje. Motorji so spremenili tirnico zgornje stopnje iz eliptične v krožno orbito 580 kilometrov nad površino Zemlje. »Ponovni vžig motorja v ničelni gravitaciji se morda ne sliši zahtevno, a ker gorivo prosto plava v rezervoarjih, ni tako preprosto, kot si mislite,« so poudarili pri Esi in dodali, da pri tem dejanju motorjem pomaga pomožna pogonska enota (APU), ki zagotavlja majhno, a stalno količino potiska, ki povzroči, da se gorivo v rezervoarjih umiri. Prvemu ponovnemu vžigu je sledila izpustitev satelitov s krova. V zadnji fazi bi se morala zgornja stopnja nadzorovano spustiti v atmosfero, a se ni, ker se je okvaril APU in tako se motorji niso prižgali.