Na Zahodu smo velikokrat žrtve lastnih predpisov

Pravi, da pri njem glede izobraževanja in dela v tujini nikoli ni bilo nobene romantike. Po diplomi na ljubljanski fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo je odšel v Gradec, ker je želel delati v strukturni biologiji in ker se ni dobro ujel s kolektivom edine strukturne skupine v Sloveniji. Domen Zafred je trenutno podoktorski sodelavec na Univerzi v Sheffieldu, aktivno vključen v raziskave koronavirusa. Tudi najin klepet na daljavo se je sukal okrog aktualne pandemije.

Po razglasitvi epidemije v Veliki Britaniji se je tudi vsakdan v »njegovem« laboratoriju hitro postavil na glavo. Dovolili so le delo na projektih, povezanih z virusom, in nekaterih najnujnejših. »Pedagoški kader se je začel ukvarjati s tem, kako bodo zaključili letnike, nadomestili obvezno laboratorijsko usposabljanje, predavanja in konzultacije so stekli po spletu. Raziskovalci pa smo se lotili pospravljanja za nazaj, torej urejanja, pisanja, objavljanja študij, za katere prej ni bilo časa,« se Domen Zafred za hip preseli v marec, ko so se bili vsi primorani prilagoditi novi realnosti.

Ko sem ga prosila, naj mi za začetek kratko in jasno opiše, kako se je njegova ekipa zakopala v delo na novem koronavirusu, je jedrnato odvrnil: »Prišel je covid-19, nato smo sodelavka, najin šef in jaz naredili en protein, drug profesor še drugega, oba zdaj uporabljajo v diagnostiki.« Kot bi (mi) govoril kitajsko.



»Že preden smo se morali zaradi novih ukrepov umakniti iz laboratorijev, smo se pogovarjali o tem, kako pomagati. Izdelava proteinov je projekt, za katerega imamo največ znanja in opreme. Ko se je pandemija razvijala in so se pokazali problemi s proteini ter različnimi testi za protitelesa, smo se odločili, da se pridružimo. A pri znanstvenem delu je veliko čakanja in geni, ki smo jih potrebovali, so prispeli šele po nekaj tednih. Žal so ukrepi vlad po vsem svetu močno udarili tudi po znanosti,« pojasnjuje doktor biokemije in molekularne biologije.

Pravi, da so imele razvite države že kmalu po začetku izbruha vse potrebno, da bi diagnostiko lahko izvajali v veliko širšem merilu, ampak »smo na Zahodu žrtve svojih lastnih predpisov in pogodb, ki nam ne dovoljujejo improvizirati«. Improvizirati v smislu, dodaja sogovornik, da bi dovolili znanosti biti uporabna zunaj svojih vsakdanjih okvirjev.

Na trgu že dobri testi

»Mi smo aprila, recimo, razvili postopek pridelave nukleokapsidnega proteina, medtem ko so imeli to nekateri laboratoriji najbrž že februarja. Ampak če material ne pride na trg, od njega ni koristi, ukrepi za zajezitev oziroma nadzor pandemije pa so veliko bolj rigorozni. Brez dovolj široke diagnostike nadzor pandemije ob zmernih ukrepih ni mogoč,« pravi Zafred. »

Testi za protitelesa dolgo časa niso prišli do bolnišnic in laboratorijev, premikali so se po kolesju birokracije in vlagateljev, ki so potrebni, da vse skupaj pride skozi regulacijo. Zdaj imamo na srečo na trgu ob kopici testov PCR tudi nekaj dobrih testov za protitelesa, ki pa so dragi in njihova širša uporaba še naprej ni možna, saj so tudi proizvodne kapacitete omejene. Brez regulacije, ki nas v primeru te pandemije dobesedno ubija, bi lokalni biološki laboratoriji po vsem svetu že od marca lahko proizvajali potreben material, opravljali teste, diagnosticirali okužene ter identificirali imune. Tudi potek pandemije bi bil mnogo manj boleč, vladni ukrepi pa neprimerno manj uničujoči za gospodarstvo,« opozarja znanstvenik.



Sami delo, povezano s covidom-19, izvajajo kot prostovoljno neplačano delo, material pa financirajo iz zaloge, ki jo ima raziskovalna skupina iz drugih projektov. »Moje raziskovalno delo sicer financira evropska komisija prek programa Marie Skłodowska-Curie Actions Individual Fellowship. Štipendirajo me za razvoj spojin, ki bi nekoč lahko postale zdravila, a se zdaj dogovarjamo, da bi mi dovolili nekajmesečno delo na aktualnem projektu, povezanem s koronavirusom.« Domen Zafred na vprašanje, kdaj bomo dobili cepivo oziroma zdravilo za covid-19, jasnega odgovora ne more ponuditi. Zdravila sicer že imamo, ampak niso posebej učinkovita. Malo verjetno je, pravi, da bomo dobili boljša.

»Ni veliko virusnih bolezni, ki bi se jih dalo učinkovito zdraviti s farmakološkimi učinkovinami, izjema je seveda aids, predvsem zato, ker gre pri hivu za dolgotrajno okužbo. »Cepivo nekoč bo. Izjemno pozitivno znamenje je, da bodo v nekaterih državah dovolili načrtno okužbo prostovoljcev, ker bo to močno pospešilo klinične preiskave. Sam sem bil pred dvema mesecema izjemno optimističen glede hitrega razvoja cepiv, zdaj pa nisem več. Večina od 15 cepiv, ki so v kliničnih preiskavah, so nekakšna eksotika v smislu nepreizkušenega načina delovanja.«

Lačna periferija

Dve leti se je ukvarjal s strukturno biologijo v okviru projekta, kjer so razvijali spojine, ki bi lahko postale novi antibiotiki. Ko mu postavim morda nekoliko naivno vprašanje, ali na svoje delo vedno gleda kot na nekaj pionirskega, na nekaj, kar spreminja življenje na bolje, odgovori: »Večina znanosti spreminja človeštvo na bolje, ne samo aplikativne smeri, ampak tudi popolnoma bazična znanost, kjer se raziskovanje ne izvaja z nekim uporabnim ciljem. Mislim, da veliko znanstvenikov na svoje delo ves čas gleda tako. V nasprotnem primeru bi počeli kaj drugega, kjer bi z veliko manj dela in stresa imeli precej bolj normalno življenje.«



O vrnitvi v Slovenijo in razmerah, ki bi si jih tu želel oziroma jih potreboval, da bi ga pritegnile, član društva VTIS (V tujini izobraženih Slovencev) pravi: »Najbrž se bomo vrnili v Slovenijo ali nekam dovolj blizu, da bodo otroci lahko hodili v slovensko šolo. Je pa malo verjetno, da se bom v Sloveniji ukvarjal z znanostjo. Vzhodno od Mengša sploh ni nekega resnega inštituta za proteinsko znanost. V Mariboru lahko dobre raziskovalne skupine iz celotnega spektra znanosti o življenju preštejete na prste. Pri nas bi rekli, da Ljubljana strada periferijo in znanost v tem primeru ni nobena izjema. Strukturna biologija je draga znanost, predvsem pa je precej interdisciplinarna v smislu, da sama po sebi nima nekega smisla, ampak je pomemben sestavni del nekih večjih projektov. V znanost na Štajerskem bi bilo potrebnega precej vlaganja, preden bi se tam sploh pojavila potreba po strukturni biologiji.«

Privatni sektor ga je vedno zanimal, po opravljenem doktoratu je bil nekaj časa samozaposlen in imel, kot pravi sam, »precej tržne hobije«. A delo v industriji, v kakšni ogromni korporaciji, bo opravljal samo, če svoje družine ne bo več mogel preživljati z raziskovanjem v akademski sferi.