Ste vedeli, da ima slovensko morje koralni greben? Da je na prag Jadranskega morja priplula portugalska ladjica, ki je veliko nevarnejša od kompasne meduze? Da je to morje zibelka za morske pse? Na prvi pogled so vsa morja enaka. Bolj ga gledamo, bolj plavamo v njem, ribarimo, jadramo ali ga raziskujemo, vse manjši postajamo in pritrjujemo pesniku, da vstopamo vedno znova prvič vanj. Celo njegovi najboljši poznavalci se po letih raziskovanja znajdejo pred vprašanji, na katera težko ali ne morejo z vso gotovostjo odgovoriti.

Splošno skromno znanje o morju povzroča v javnosti govorice, spreminja dejstva v fantazme in strahove. Letos so mediji poročali predvsem o velikih količinah plastike tudi v Jadranu, o nenavadno pogostih opažanjih nekaterih vrst morskih psov, o domnevno nevarnih kompasnih meduzah (Chrysaora hysoscella). Zadnje je seveda nesmisel, kajti kompasne meduze so že tisočletja v tem morju. Precej bolj zaskrbljeni bi morali biti ob poročilih iz južne Italije, s pete italijanskega »škornja«, kjer so v zimskih mesecih opazili zelo nevarne portugalske ladjice (Physalia physalis). Če bi se te razširile severneje v Jadran, potem bi res lahko bili plat zvona.
 

Kopno pred Piranom in Koprom

Med zadnjo ledeno dobo (od 37.000 do 13.000 let pred našim štetjem) ni bilo Tržaškega zaliva. Kopno je segalo od istrskih krajev proti italijanski obali in šele z otoplitvijo se je morje dvignilo za 20 do 30 metrov. Višina gladine se je precej spremenila že v zadnjih dva tisoč letih; najdbe, ki so bile v antičnih časih ob naši obali, so zdaj 1,5 do 2 metra pod vodo.

Druga pomembna okoliščina za razumevanje življenja v morju je tok. Celo Jadransko morje deluje kot počasna reka, ki premika ogromne mase vode. Kot nam je pojasnil oceanograf in fizik dr. Vlado Malačič z Morske biološke postaje Piran, kroži morska voda na splošno ob vzhodni obali severno in se ob italijanski obali vrača proti jugu. Toda morski tok se proti Italiji delno odcepi prvič med Dubrovnikom in Splitom, drugič pa v višini Zadra. Tok je nadvse zapleten in odvisen od vrste dejavnikov: od vrtenja Zemlje, bibavice, temperature, od večjih pritokov rek in vetrov. Poleg horizontalnega poznamo tudi vertikalno kroženje vode, na globini približno 50 metrov pa je še poseben morski tok, pravijo mu levantinska voda.



Morje tudi v severnem Jadranu kroži v nasprotni smeri urnega kazalca, le zelo redko, ko se vremenske razmere močno spremenijo, se obrne v nasprotno smer. Tega se lahko veselita Slovenija in Hrvaška, saj so jima tako prihranjeni negativni vplivi onesnaževanja, ki jih v morje vnaša močno urbanizirana in industrializirana Italija.
 

Koralni greben pred nosom

Velik poznavalec morske biodiverzitete dr. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Piran pogosto citira belgijskega kralja Leopolda II.: »Država, ki ima morje, ni majhna.« Povedal nam je, da je Jadransko morje biološko zdravo. »Človekov vpliv še ne ruši ravnovesja toliko kot v nekaterih drugih delih Sredozemlja ali sveta. Seveda je vsako morje načeto, toda Jadransko je oaza v Sredozemlju: veliko pestrejše, bogatejše, bolje ohranjeno.«

Poleti, predvsem ob koncu tedna, v našem morju sidra na stotine čolnov, ki uničujejo tudi zelo dragoceno kameno koralo – dolgoživečo vrsto, ki živi več kot sto let. Poleg te korale imamo še koralnjake, kot je morsko nakovalce, in mehke koralnjake, kot so morske vetrnice.

»Pravzaprav bi mu res lahko rekli koralni greben. To je struktura, nastala iz odmrlih delov koral ('makaronov') odmrlih koralitov. Gmota je visoka 11 metrov, dolga 200 in široka 120 metrov in leži več sto metrov od obale, pri rtu Ronek pri Mesečevem zalivu. Morje je na grebenu globoko 12 metrov, povsod okoli pa od 21 do 22 metrov. Na grebenu je biodiverziteta desetkrat večja v primerjavi s številom osebkov in številom vrst, ki sicer živijo v neposredni bližini. Vendar se tudi na tej globini dogaja bledenje koral,« razkriva enega od »čudežev« na dnu slovenskega morja Lovrenc Lipej.
 

Med naše najbolj slikovite meduze sodi morska cvetača (Cotylorhiza tuberculata), ki pod vodno gladino spominja na vesoljsko ladjo ali bitje iz neke druge galaksije. Z njo plavajo enocelični oklepni bičkarji in skupinica mladih rib, najve

Vrste prihajajo in odhajajo

»V Jadranskem morju je najmanj 5500 vrst živali. Toda to število je absolutno podcenjeno. Za naše morje rad rečem, da je kot Noetova barčica, vsega veliko, ničesar v izobilju,« pravi Lipej.

Slovenija je sicer svetovna prvakinja v zmanjšanju ulova rib v zadnjih tridesetih letih (s 7200 ton leta 1990 smo lani padli na pičlih 126 ton ulovljenih rib). Hrvaška je v približno istem obdobju ulov potrojila, s 27.000 na 82.000 ton. Lipeja bolj kot prelov skrbi prilov, ker ribiči poleg tarčnih vrst nehote lovijo tudi delfine, morske pse, ptice, želve in na tisoče drugih pridnenih organizmov.

»Ko laiki govorijo o prelovu, jih zanima samo nekaj vrst: sardele, inčuni, tuni, skuše, morda še ciplji in brancini. S hrvaškimi kolegi pripravljamo nekakšen znanstveni pregled, inventuro Jadrana, v katerem ugotavljamo, da živi v Jadranu več kot 460 vrst rib (v Sloveniji vsaj 225) in da je zelo malo takih, ki so neizpodbitno izumrle. Še sam sem v preteklosti naredil napako, ko sem vrsto morskega psa sklat (Squatina squatina) v našem delu Jadrana razglasil za izginulo, saj so jih v bližini Kvarnerja nedavno spet ulovili in jih bomo morda znova videli tudi v našem morju.«
 

Ribiči na Jadranu vse pogosteje opažajo tujerodne barakude (Sphyraena chrysotaenia, ali Sphyraena viridensis). V severnem Jadranu so redkeje opažene kot v južnem. Foto Lovrenc Lipej

Selitve in migracije

Nedaleč od morske biološke postaje je v morju pred Piranom podvodni ribič Sašo Moškon ulovil mureno (Muraena helena), pred kratkim pa jo je imel spet priložnost opazovati pod vodo.

Navzočnost murene je še en znak velikih sprememb. Lipej opozarja na razliko med ribami, ki so se zaradi višjih temperatur ozioma tropikalizacije samo preselile iz južnega Sredozemlja (to ni tuje morje) v severnejše, in tujerodnimi, ki so prišle iz veliko bolj oddaljenih morij in so pogosto invazivne.

V našem morju imamo 45 tujerodnih morskih organizmov. Mednje sodi japonska ostriga, ki je tu že kakih petdeset let, prav tako ribica gambuzija; to so v mokriščih naselili, ker se prehranjuje z ličinkami komarjev. Med tujerodne vrste sodijo meduza rebrača, polž kosmati morski zajček, več plaščarjev, spužev in raki vitičnjaki. Kot posledica tropikalizacije je že leta 1972 k nam prišla balestra (Balistes capriscus) in je zdaj redno tukaj, prav tako je z napihovalko (Lagocephalus sceleratus), skakavkami in delfinkami (Coryphaena hippurus).
 

ribe Foto Delo

Ostrozobe roparice in počasna pošast

Lipej opozarja tudi na vrste, ki so se na novo naselile. »V Tarski vali so letos po 950-letni tradiciji izlova cipljev ugotovili, da je bilo med poldrugo tono ulovljenih rib zelo malo cipljev, več kot devet desetin ulova pa so predstavljale skakavke (Pomatomus saltatrix) – največja je merila 84 centimetrov in tehtala več kot pet kilogramov. O skakavkah je že leta 1998 prvi pisal kolega iz Splita Jakov Dulčić. Prišle so iz južnega Sredozemlja in so tipične predstavnice tropikalizacije. To ni tujerodna vrsta, ampak vrsta, katere selitev je povezana z višjimi temperaturami. Zaradi globalnega segrevanja se širi proti severu.«

V naše morje prihaja tudi ena najbolj nenavadnih morskih rib – morski mesec (Mola mola), ki bi jo nevedneži, če bi jo srečali pod morjem, nemudoma uvrstili med pošasti. Trup in glava te oceanske ribe (kostnice) nista ločena, rep ima zakrnel in tako se zdi, da zadnja hrbtna in spodnja plavut, ki sta povezani, obdajata kot mesec okroglo in ploščato premikajočo se glavo. Sodi v red štirizobk, kamor spadajo tudi napihovalke, njeno meso pa vsebuje tetrodotoksin, zato ni užitno. »Še do nedavnega sem domneval, da je morski mesec pri nas redek gost, ko pa sem se lotil sistematičnega iskanja in poizvedovanja med ribiči, sem ugotovil, da jih je bilo od leta 1970 v Tržaškem zalivu okoli štirideset. Tudi letos so ga opazili. Hrani se s klobučnjaki, zato so nemalokrat tam, kjer so večji roji meduz.«
 

Zibelka za morske pse

Lovrenc Lipej nam razloži, da v Jadranu živi 29 vrst morskih psov, najsevernejši del Jadrana pa je za nekatere vrste nekakšna zibelka. »Zagotovo se tu kotijo navadni morski pes, črnopikasti morski pes, ki mu ribiči rečejo tudi kanjolin, sinji morski pes (modrulj), našli smo mladega skušelovca, morske lisice, tudi mladega orjaka smo že imeli. Od skatov pa vijoličastega morskega biča, ražo trnjevko, zvezdasto ražo, morskega goloba in kljunatega morskega goloba. Prav tako smo zabeležili primer mladega maka. Pred več kot pol stoletja so izolski ribiči ulovili velikega belega morskega volka.« Vse to dokazuje, da celo največjim jadranskim ribam to okolje ustreza in da imajo obilico hrane, ne samo rib, ampak tudi glavonožcev, školjk, rakov …

Slovensko morje skoraj vsako leto obišče kak morski pes orjak (Cetorhinus maximus). Ime je umestno, saj meri od osem do deset metrov, prehranjuje pa se samo z zooplanktonom. Pred 19 leti je bila senzacija, ko je v naše morje v jati priplavalo ducat takih orjakov. »Letos so ga konec februarja opazili najprej v našem morju, 3. marca pa so ga ujeli hrvaški ribiči pred Savudrijo. Zapletel se je v mrežo in so ga še živega rešili in izpustili. To je bil po mojem prelomen trenutek: ribiči morskih psov ne ubijajo več in jih kažejo kot trofejo, ampak jih tudi rešujejo. To je velik napredek in dobra novica za morje,« je vesel Lipej.
 

Leta 2009 je naše morje obiskal kit grbavec. Foto Boris Šuligoj

Kiti na obisku in strupi v delfinih

V prvem desetletju novega stoletja smo imeli več obiskov kitov, v drugem pa jih niso opazili, kar sicer ne pomeni, da kitov ni bilo. Spomladi leta 2003 je pred Piranom poginil brazdasti kit, na površje ga je naplavilo le kakih petsto metrov pred morsko biološko postajo. Okostje kita, ki mu zdaj pravijo Leonora, je razstavljeno v prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.

Šest let kasneje se je pred Bernardinom kar dva meseca zadrževal kit grbavec in med tem izvedel svoj prvi popolni skok iz vode na skoraj istem mestu, kjer je več let prej izplavalo truplo brazdastega kita.



V severnem delu severnega Jadrana se stalno zadržuje tudi približno 150 velikih pliskavk (Tursiops truncatus). Tilen Genov iz društva za morske sesalce Morigenos poudarja, da so delfini indikator stanja morja. Če se ne bi dobro počutili in če ne bi imeli dovolj hrane, bi že odplavali. Jata je velika in stabilna. Že to dokazuje neko stopnjo dobrega zdravja.

Toda po analizi, objavljeni v reviji Science of the Total Environment, so pri velikih pliskavkah iz Tržaškega zaliva ugotovili visoke stopnje polikloriranih bifenilov (PCB). Ta spojina je že več desetletij na črni listi zdravstvenih sistemov, vendar vseh virov onesnaženja še niso odkrili.

Poliklorirani bifenili so škodljivi tudi za delfine, saj so hormonski motilci, slabijo imunski sistem, povzročajo sterilnost, rojevanje mrtvih mladičev in so kancerogeni. Kar 87,5 odstotka delfinov iz Tržaškega zaliva je imelo koncentracije PCB nad pragom toksičnosti, ko se pokažejo fiziološki vplivi, 65,6 odstotka pa koncentracije, ki vodijo v nesposobnost razmnoževanja. Delfinom poleg kemičnih spojin krajšajo življenje še plastika, pomorski promet in ribiške mreže.

Strupi se kopičijo v živalih na vrhu prehranjevalne verige, zato ni priporočljivo prepogosto jesti ugorja, morskega psa, mečarice in tuna. Nevarni vplivi teh spojin na delfine nas opozarjajo, kako nevarne so tudi za zdravje ljudi.
 

Kemični vplivi pod mejnimi vrednostmi

Kemik dr. Oliver Bajt z Morske biološke postaje Piran trdi, da kemično onesnaženje morja v Tržaškem zalivu ni tolikšno, da bi pretirano vplivalo na življenje v našem morju. »Noben doslej pregledan vzorec ne presega mejnih vrednosti nevarnih spojin toliko, da bi morali omejiti kopanje ali uživanje hrane. Kemiki opozarjamo na preveliko vsebnost snovi proti obrasti na čolnih, ki jih dodajajo barvam za plovila, in seveda na plastiko,« pojasnjuje Bajt.

»Najbolj presega predpisane vrednosti tributil kositer, snov proti obrasti, ki so jo smeli uporabljati v barvah za plovila do leta 2009. Po evropskih normativih je zaznana vsebnost te snovi večkrat presežena. Toda meje v teh normativih so zelo nizke, torej stroge, in v enakem položaju so vse države na Jadranu. Morda se v morje vračajo iz sedimentov, morda uporabljajo čolni barvila s črnega trga ali iz drugih, neevropskih držav, kjer evropskih direktiv ne upoštevajo. Spojine so sicer precej toksične. Pri morskih polžih so recimo ugotovili, da pogosto spremenijo spol, iz moškega v ženskega. V našem morju so koncentracije prenizke, da bi govorili o strupenosti. Zdaj se namesto tributil kositra v barvah proti obrasti uporabljajo bakrove spojine. Vendar bodo tudi te kmalu prepovedane, ker so v večjih koncentracijah strupene,« pravi Bajt.

Raziskave so pokazale, da je v morju več bakra tam, kjer je veliko kmetijstva, na primer ob izlivu Neretve. Kjer je več pristanišč, pa je precej ogljikovodikov, torej naftnih derivatov. Toda morje v bližini obale pri Kopru je bolj onesnaženo z ogljikovodiki, ki so posledica gorenja fosilnih goriv in se s sajami izpirajo v morje, to so pirogeni policiklični aromatski ogljikovodiki, sredi Tržaškega zaliva pa je več petrogenih ogljikovodikov.

Od težkih kovin je v večini svetovnih morij zelo nevarno živo srebro. Pri nas ga v morje prinaša Soča. Sreča za nas je, da koncentracija živega srebra močno pada od izliva Soče proti vzhodu, torej od Gradeža proti Sloveniji. Več živega srebra najdemo v ribah, ki so na višjih plenilskih ravneh, kot so ugorji, tuni, mečarice, morski psi in kiti.

Pesticidov je manj, ker sodobnejši, fungicidi, insekticidi, herbicidi …, hitro razpadejo. Čeprav pri nas DDT-ja že kakih petdesetih let ne uporabljamo, pa ga v nekaterih državah ob Mediteranu še zmeraj in verjetno je to razlog za njegovo prisotnost v zelo nizkih koncentracijah v nekaterih ribah in ponekod v Sredozemlju.

Poleg nekaterih težkih kovin nas lahko skrbi vse več plastike in mikroplastike. Hrvaške raziskave na Mljetu so pokazale, da na tamkajšnjo obalo naplavlja veliko plastike iz Italije in Albanije. Marsikje morje še zmeraj uporabljajo za smetišče, opozarja Oliver Bajt.
 

Krhko ravnovesje z neznankami

Vodja Morske biološke postaje Piran, planktologinja dr. Patricija Mozetič pravi, da je letošnje stanje planktona v severnem Jadranu povsem običajno, da ni bilo ekstremnega razmnoževanja oziroma cvetenja, prav tako ne porušenega ravnovesja. Dalj časa trajajočo motnost morja v juniju in juliju so biologi pripisali raztopini sedimentov, ki so jih v večji količini v Jadran nosile reke zaradi obilice dežja v pomladnih mesecih.



Že pet let ni sluzenja morja, ki so ga opažali predvsem od leta 1988 do 2004, nazadnje so ga v manjših količinah zaznali leta 2014. Pojav ni posledica (samo) človekovega onesnaženja, saj so ga opisovali že v 18. stoletju.

Naravno je, da vrste doživljajo vzpone in padce. Lovrenc Lipej to ponazori na primeru morskih ježkov: »V sedemdesetih letih so se ježki namnožili, biologi so jih opažali celo v dveh nadstropjih, in potem je bila cela vrsta hipotez, kaj se je zgodilo. Po eni od njih so izginili šargi, ki so se prehranjevali z zelo mladimi ježki. Ježki so v tistem obdobju opustošili vegetacijo na morskem dnu. Nekatere alge so si opomogle šele po dvajsetih letih.«

Pred več desetletji so skoraj izginili leščurji (Pinna nobilis), a jih je zdaj spet veliko. Na plaži v Portorožu jih je toliko, da jih morajo vsako pomlad pred kopalno sezono presajati v globlje morje, da se kopalci na njih ne bi porezali. Toda Lipej pove, da so v Jonskem morju, na vratih v Jadran, pred kratkim odkrili zajedavca, ki jih spet mori, in da v Španiji, Maroku, Tuniziji in Franciji ta školjka ponovno množično umira.

»Človek je posredno odgovoren tudi za prihod rebrače, ki je avgusta spet naselila severni Jadran. Gre za tujerodno vrsto Mnemiopsis leidyi, ki je v naše morje prispela z balastnimi vodami. Že pred desetletji je prišla v Črno morje in tam uničila velik del kilk, plavih rib, podobnih inčunom. Pri vseh teh porušenih ravnotežjih gre zelo verjetno za kompleksne seštevke dejavnikov, ki vplivajo, da se sistem poruši ali eksplodira v neželeno smer,« pravi specialist za morsko biotsko raznovrstnost Lovrenc Lipej.

Še en takšen primer je morska trava Cymodocea nodosa; dolgo je je bilo na dnu glavnega portoroškega kopališča zelo malo, pred kakimi tridesetimi leti pa se je tako razrasla, da je povzročala skrbi upravljavcem plaže. Zdaj ta morska trava spet izginja in dno ostaja golo.
Biologi so se bali tudi za prihodnost večje morske trave pozejdonke, ki pa je zdaj v dobrem stanju. Nekdanji raziskovalec Aleksander Vukovič je že leta 1995 presadil 15 sadik v dno pred morsko biološko postajo in se je dobro razrasla. Zakaj ena vrsta trave izginja, druga pa uspeva, ni jasno, saj sta si na videz zelo podobni.

Podobno je bilo s pekočimi meduzami – mesečinkami (Pelagia noctiluca), ki so grenile počitnice in rekreacijo kopalcem v sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. Patricija Mozetič poudarja, da tudi zanje ne vemo natančno, zakaj so se tako namnožile in potem izginile. »V južnem Jadranu se v zmernih količinah še zmeraj zadržujejo, jim pa nekaj preprečuje pretirano bohotenje in selitev v severni Jadran. To, da so se hrvaški mediji razpisali o kompasni meduzi, pa je tako, kot če bi pisali, da so videli sardele. Te meduze so običajni prebivalci tega morja.

Razumljivo, da se jih ljudje bojijo, saj se bojijo tudi klopov in kač. Neznanih morskih bitij se bojijo še bolj, ker morje ni naše naravno okolje. To ni bazen s ploščicami, ampak poseben biotop,« sklene Mozetičeva.