Pred mesecem so hrvaški raziskovalci Plavega svijeta pri Kornatih opazili skupino petdesetih navadnih delfinov (Delphinus delphi). Takšno srečanje ne bi bilo nič posebnega pred kakimi šestdesetimi leti, ko je po Jadranu plavalo največ delfinov te vrste. Toda kmalu zatem so povsem izginili iz našega morja. Vseh razlogov, zakaj se jim je tako zameril Jadran, ne pa tudi Sredozemlje, kjer še zmeraj prebivajo, ne poznamo.



Gotovo pa je na njihov izgon iz jadranskega raja vplivala tudi politika takratne Italije in Jugoslavije, ki sta dajali ribičem denarno nagrado za vsakega ubitega delfina. Tako so bile puške na ribiških ladjah del običajne opreme. Ribolov na plavo ribo je cvetel, delfine so obravnavali kot škodljivce in so jih smeli pobijati.



V zadnjih desetletjih se je odnos do vedno nasmejanih morskih zvezdnikov zelo spremenil, niso več obravnavani kot škodljivci, temveč nasprotno – kot dragocen in zato zaščiten člen na vrhu verige prebivalcev morja. Kljub temu so še pred nekaj leti veterinarji zagrebške veterinarske fakultete pri obdukciji v truplih poginulih delfinov našli krogle, izstreljene v zadnjih letih.
 

Slovensko-hrvaški patrioti

Kako se je jata navadnih delfinov znašla pri Kornatih, nam znanstveniki ne znajo povedati. Premalo imajo namreč zanesljivih podatkov, da bi lahko rekli, ali so se dokončno spet naselili v Jadranu ali pa so samo na obisku.

Zato pa bistveno bolje poznamo velike pliskavke (Tursiops truncatus), še posebej tistih približno 150, ki živijo ob vzhodni obali Istre, severno od Poreča. Zanje velja, da so natalni filopatrioti, torej da se radi zadržujejo na širšem območju, kjer so se rodili. Ta »naša« skupina delfinov je že genetsko zelo posebna; v skoraj 17 letih opazovanj se njihova genska in siceršnja slika ni opazneje spremenila, kar dokazuje, da se na širšem območju Tržaškega zaliva dobro počutijo, so zdravi, nad pomanjkanjem hrane se ne pritožujejo, čeprav morajo na dan vsi skupaj uloviti skoraj dve toni rib in drugih morskih živali (vsak v povprečju 10 do 15 kilogramov). »Genetsko so precej drugačni od vseh drugih v Jadranu. Po naši oceni plavajo v radiju približno 50 kilometrov in sezonsko ne migrirajo. Tu so v vseh mesecih leta. Nekatere vidimo vsak teden, druge enkrat na dva meseca,« pravi predsednik in ustanovitelj društva Morigenos Tilen Genov.
 

Jutranja in večerna skupina

Piranski delfini so razdeljeni v dve večji skupini, ki si pravično in strogo delita življenjski prostor. Eni prihajajo pred Piran samo zjutraj in jim zato pravijo jutranjci, drugi samo zvečer, ti so večernjaki. Tako je že, odkar jih opazujejo, in v vseh teh letih so na prste ene roke prešteli, da se je kateri zmotil in prišel ob »nepravem« času.

»Takega vedenja delfinov niso opazili nikjer drugje na svetu. Zato je naše poročanje o tej navadi dveh socialnih skupin novost in posebnost, ki bo z raziskavami razgalila še kakšno novo spoznanje o njih. Raziskujemo, ali je to druženje odvisno od sorodstvenih vezi, prijateljstev, prehrane, genetike ali česa tretjega. Vrsta, ki je genetsko variabilnejša, se tudi dolgoročno bolje prilagaja spremembam. To bomo skušali izvedeti iz vzorcev stabilnih biotopov, ki jih jemljemo našim delfinom,« pojasnjuje Genov. »Tako bomo izvedeli, s čim se hranijo, kako je s kopičenjem toksinov, težkih kovin in drugih onesnaževal, z njihovo gensko strukturo … Vemo, da se hranijo s ciplji, sardelami, plavimi ribami, sipami, jeguljami, ne vidimo pa, kaj ulovijo na morskem dnu.«

Majhne, za pol nohta velike vzorce odvzamejo tako, da vanje iz bližine izstrelijo majhne sondice. Vzorce, ki so jih zbirali več let, so aprila dostavili v laboratorij barcelonske univerze. »To bodo dragoceni podatki, ki nam bodo ponudili natančnejšo sliko vsebnosti polikloriranih bifenilov (PCB) in dikloro-difenil trikloroetanov (DDT) v našem morju. Strupi se kopičijo v živalih na vrhu prehranjevalne verige, zato ni priporočljivo prepogosto jesti morskih psov, kitov, mečaric, tunov ...«

Tilen Genov, ki o velikih pliskavkah pripravlja doktorat na eni vodilnih ustanov za študij morskih sesalcev na svetu, škotski univerzi St. Andrews, proučuje problem onesnaževal, še posebej PCB. Vrednosti teh pri naših delfinih niso višje kot pri drugih sredozemskih populacijah pliskavk. Ugotovili so, da imajo pri velikih pliskavkah samice manj PCB v maščevju kot samci. In da jih imajo samice, ki so imele mladiče ali dojijo, manj od drugih samic. Večino polikloriranih bifenilov odplaknejo iz sebe z dojenjem, ker se ta spojina kopiči v mastnem mleku.
 

Delfinom so razkrili obraz

Slovenski poznavalci morskih sesalcev iz Morigenosa so se v svetu uveljavili kot raziskovalci, ki so delfinom razkrili obraz. V osrednji znanstveni reviji o morskih sesalcih Marine Mammal Science so lani po štirih letih raziskav objavili članek o novi metodi identifikacije delfinov. Živali ne razlikujejo le po obliki hrbtne plavuti, ampak tudi po obraznih potezah. »Raziskujemo, ali se da metodo uporabiti pri drugih vrstah delfinov, saj imajo nekatere bistveno manjšo stopnjo označenosti hrbtne plavuti kot pri veliki pliskavki, nekatere pa sploh nimajo hrbtne plavuti. Obrazna metoda je primerna za mladiče, ker še nimajo oznak na plavutih. Ko mladič odplava od matere, je za nas izgubljen, ker ne vemo, s kom ga povezati. Sicer pa se mladiči osamosvojijo pri štirih letih. Tedaj že samostojno in sami lovijo. Prvo leto pa so povsem odvisni od materinega mleka.«
 

Človek se ne more primerjati

Genov zavrne našo provokacijo, da se delfini ne potapljajo bistveno drugače kot človek, ki tudi zdrži več minut pod vodo in se potopi na vdih več kot 100 metrov globoko. »Upoštevati moramo, da se delfini potopijo zelo hitro in so pod vodo zelo aktivni. V globini lovijo pet ali sedem minut. Sicer pa se Cuvierjev kljunati kit potopi na globino 3000 metrov in med sesalci nima konkurence.« Velike pliskavke se potopijo največ za 10 minut, pri nas do 40 metrov, ker globljega morja niti ni, sicer pa so zabeleženi potopi več kot 500 metrov globoko. Velika pliskavka plava do 40 kilometrov na uro, medtem ko so pri orkah izmerili hitrost 55 kilometrov na uro.

Ribe lovijo s pomočjo sluha in eholokacije, to pomeni, da oddajajo zvok in prisluhnejo njegovemu odboju. Skozi nosno votlino z mišicami stiskajo zrak (kot če bi spuščali zrak iz balona, tako da ta piska), zvok pa s pomočjo melone na glavi, ki ublaži lom zvoka, usmerjajo v določene smeri. Odboj zvoka od predmetov ali rib sprejemajo skozi spodnjo čeljust, ki je napolnjena z maščobnim tkivom. Ta dobro prevaja zvok, ki gre do notranjega ušesa.



Delfin se oglaša na več načinov, predvsem s tleski in žvižgi. Za eholokacijo uporabljajo tleske, ki zvenijo približno tako, kot bi škripala vrata. Drugi tip glasov so žvižgi. Že v mladosti delfin razvije svoj izvirni žvižg, ki postane njegovo ime, nekakšen podpis v obliki žvižga, po katerem ga lahko prepoznamo. Delfin lahko drugega pokliče z žvižgom in mu nekaj sporoči. Raziskave so pokazale, da so sposobni razumeti zelo kompleksne stvari, tudi različno sintakso.