Molekularna nevrobiologinja: Nujno je treba govoriti o kroženju znanja

Tako umetnost kot znanost sooblikujeta in vzgajata družbo, čeprav ostajata velikokrat nerazumljeni, narobe interpretirani, spregledani. V resnici je med njima veliko vzporednic. Ponujata ogromno prostora za nove ideje ter kreativnost, hkrati pa obe zahtevata sistematičen pristop za doseganje rezultatov, pravi Petra Kukanja, amaterska glasbenica in znanstvenica. V zadnjem času sicer »zgolj« zadnje, saj se je povsem posvetila doktorskemu študiju molekularne nevrobiologije na Švedskem. Violina za zdaj tako počiva v kotu.

Sežančanka je že med študijem biotehnologije na ljubljanski biotehniški fakulteti spoznala, da jo bolj kot tehnološke in industrijske rešitve zanima razumevanje osnovnih mehanizmov delovanja različnih organizmov, predvsem vretenčarjev, na celični ter molekularni ravni.



»Eden takšnih molekularnih mehanizmov, značilen za parkinsonovo bolezen, je bil osrednja raziskovalna tema mojega diplomskega dela in recimo temu nekakšen uvod v molekularno nevrobiologijo, v kateri delujem danes.« A do tega »danes« je bilo vmes še obilo izkušenj, med drugim sodelovanje v raziskovalni skupini Matjaža Barboriča, ki na univerzi v Helsinkih raziskuje mehanizme prepisovanja molekule DNK.

»Takrat sem začela pod njegovim mentorstvom skozi različne eksperimente ter razprave podrobneje spoznavati celico na molekularni ravni. Študija, pri kateri sem sodelovala, je raziskovala mehanizme prepisovanja molekule DNK, ko je ta poškodovana zaradi vpliva UV-sevanja. Rezultati razkrivajo tudi potencialne novoodkrite tarče za zdravljenje raka.« Izkušnja je bila tako zanimiva in produktivna, da je bila njena karierna pot s tem tako rekoč začrtana.

K Peterlinu v ZDA

Dobrodošla podpora na nadaljnji poti je bil razpis Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije (Asef) za raziskovalni obisk v ZDA. Kot Asefova štipendistka je odpotovala v San Francisco in na kalifornijski univerzi v San Franciscu pri profesorju Matiji Peterlinu še naprej raziskovala mehanizme regulacije prepisovanja DNK. V tej študiji so pod Peterlinovim mentorstvom predstavili eno od potencialnih rešitev spopadanja z virusom hiv. Gre za mehanizem, ki bi človeškim celicam omogočil nemoteno prepisovanje lastne DNK in hkrati preprečil prepis ter namnoževanje vgrajene virusne DNK. Zdaj, v času najinega virtualnega klepeta, Petra Kukanja dela v laboratoriju Gonçalo Castelo-Branco. Zaradi pandemije koronavirusa se je njen vsakdan seveda spremenil.

»Na Karolinskem Inštitutu je med epidemijo vse potekalo na daljavo. Zdaj se počasi vse vrača v stare tirnice, a če je le mogoče, raziskovalci še vedno delajo od doma in prihajajo v laboratorije le za najnujnejše eksperimente. V našem laboratoriju smo v začetku pandemije ustavili vse nenujne projekte in pripravili tako imenovane contingency plans. V sklopu teh kriznih načrtov smo organizirali eksperimente po pomembnosti in pripravili strategijo za njihovo izvedbo (oziroma potencialno zaustavitev) v primeru različnih stopenj regulacije pandemije – od uvedbe najmanj do najstrožjih ukrepov oziroma zaprtja inštituta.« Veliko projektov je bilo zaradi tega odloženih oziroma upočasnjenih.

Nato na Švedsko

Na vprašanje glede opaznih razlik med možnostmi, ki jih imajo mladi raziskovalci na Švedskem in v Sloveniji, odgovarja: »Ena največjih razlik je, da imamo mladi raziskovalci tu hkrati status študenta (PhD student) ter redno zaposlenega. Takšen sistem s seboj prinaša veliko študentskih ugodnosti in varnosti v času zaposlitve za obdobje štirih let (z možnostjo podaljšanja), pri tem pa nam teče tudi delovna doba.« Čeprav je bil preskok s kalifornijskih peščenih plaž na občutno hladnejši sever Evrope hud, sogovornica pravi, da Slovenija v tem trenutku še ne pride v poštev, saj ji ne more ponuditi enakih možnosti za raziskovanje, kot jih lahko Švedska.

»Predvsem dobra finančna podpora laboratorija, v katerem delam, ter povezovanje z drugimi znanstveniki iz enakega raziskovalnega področja bi bila v Sloveniji težko dosegljiva. A naj poudarim, da se tudi na uglednih institucijah, kakršna je Karolinska, najdejo laboratoriji z manj kakovostnimi raziskavami in obratno. Nekateri v Sloveniji delujoči znanstveniki so v tujini zelo priznani, kar je gotovo dokaz za to, da se tudi pri nas lahko izvaja znanost na visokem nivoju.«

Nekoč nazaj (v Ljubljano)

Študij v Ljubljani ji je dal ogromno izkušenj in širine ter je po kakovosti primerljiv s študiji v tujini, je jasna. Pa je bila menda »čisto povprečna dodiplomska študentka«. Na magistrskem študiju v Uppsali je spoznala, da so imeli na biotehniški fakulteti veliko več praktičnih in laboratorijskih vaj kot njeni sošolci z vsega sveta. Izpostavi tudi druge bonitete, ki jih tujci niso poznali. Študentski boni, stanovanjske subvencije, absolventski staž, gre za podporo, katere koncept je tujcem precej nepoznan. Na drugi strani kot zelo pozitiven primer švedskega študijskega sistema omeni transparentnost in močne študentske organizacije.

»Študentje imamo tukaj svoje predstavnike v vseh odločevalnih organih univerze in tako neposredno volimo in sooblikujemo izobraževalne programe. Prav tako po koncu vsakega predmeta ali tečaja študentje izpolnimo evalvacijske ankete. Rezultati teh so javno objavljeni na spletni strani univerze. Študentje naslednjih generacij in vodstvo študijskih programov lahko tako enostavno sledijo kakovosti posameznih predmetov ter pripravljenosti predavateljev.« Tudi povezovanje študentov različnih smeri v skupne projekte ter večje možnosti izbire in prilagajanja predmetnika navede kot primer dobre prakse.



»Sploh sorodne študijske smeri in njihovi izvajalci oziroma profesorji so na Švedskem tesno povezani. To omogoča tudi organizacijo kvalitetnih predavanj. Tukaj res ni navade, da bi en sam profesor odpredaval celoten kurikulum predmeta. Skoraj vsako študijsko uro je pripravil drug predavatelj, strokovnjak iz obravnavane tematike, profesor, ki je nosilec predmeta, pa vse vsebine povezuje in pripravi končni izpit.«

O vrnitvi nazaj domov razmišlja, seveda. A si po doktoratu želi (še) ostati v tujini in opraviti kakšen podoktorski študij. Izkoristila bi rada dobro vzpostavljene in finančno podprte laboratorije, se naužila raziskovalne svobode, vzpostavila še več stikov. Mreženje se ji namreč zdi na tej stopnji izobraževanja bistveno. Prav tako je dobrodošlo, pravi Petra, da se je v Sloveniji začelo več govoriti o kroženju znanja ter vračanju skupnosti. Gre za korak v pravo smer, da vsi skupaj zrastemo kot družba in se odpremo svetu.