Kineziolog Jakob Škarabot: V akademskem svetu smo navajeni zavrnitev in kritik

Medtem ko smo po sili razmer obtičali med štirimi stenami, se je veliko pisalo o nujnosti vsaj kratkotrajnega vsakodnevnega gibanja, čeprav ne zmeraj na svežem zraku. Pozitivni fiziološki in psihološki učinki redne telesne dejavnosti se ne izražajo le v akutni fazi, pač pa (lahko) dolgoročno ugodno vplivajo na vsa življenjska področja, je v klepetu na daljavo povedal kineziolog Jakob Škarabot, ki na univerzi Loughborough vodi svoj raziskovalni program.

Vedno ga je frustriralo, če ni dobil zadovoljivega odgovora na vprašanje zakaj. Od tod vplutje v kineziologinjo. »Spekter možnosti za delovanje na tem področju je širok. V praksi danes večina kineziologov dela v postrehabilitaciji, preventivi pred poškodbami in kondicijski pripravi ter tako dopolnjuje delo fizioterapevtov in športnih trenerjev,« pojasnjuje sogovornik. Le peščica jih je ostala v znanosti.



Sam je diplomiral iz kineziologije na ljubljanski fakulteti za šport, magistriral iz biomehanike na finski univerzi v Jyväskyli, doktorat iz nevrofiziologije pa opravil na northumbrijski univerzi v Newcastlu. Trenutno v sodelovanju z izkušenimi raziskovalci gradi lastno raziskovalno bazo za pridobitev zunanjega financiranja za nadaljnje raziskovanje. Koronavirus razen v laboratorijsko delo v njegov vsakdanjik ni drastično posegel. Pridobivanje denarnih sredstev za podporo programom je enako naporno kot doslej, če ne še bolj.




»Zaradi brexita je glede dostopa do sredstev Evropskega raziskovalnega sveta (ERC), ki vodi na primer program Obzorje 2020, precej negotovosti. Je pa v Veliki Britaniji nekaj drugih možnosti državnih razpisov prek tamkajšnje raziskovalne agencije oziroma svetov, ki podpirajo posamezna področja, kot je raziskovalni svet za biotehnologijo in biologijo, namenjen naravoslovnim vedam,« pojasnjuje Škarabot.

Omeni še razne dobrodelne ustanove, ki pokrivajo specifična področja raziskovanja, kot je Wellcome Trust za biomedicino, ali pa specifična patološka stanja, na primer Multiple Sclerosis Society za multiplo sklerozo. »Tudi zasebni sektor je ena od možnosti, vendar ne toliko pri kineziologiji, bolj v inženirstvu, kjer je sodelovanje z industrijo pogosto. Zneski so razmeroma visoki in odvisni od financerja, pri večletnih projektih ponavadi dosegajo celo več milijonov funtov.«

Brez znanosti razvoj upočasnjen, če ne nemogoč

Iskanje sredstev je naporno in zamudno, pravi. Zahteva namreč velik angažma, možnost zavrnitve pa je zaradi hude konkurence prav tako velika. »Ključna je vztrajnost, vsaj tako pravijo izkušeni raziskovalci. Sicer pa smo v akademskem svetu v glavnem vsi navajeni zavrnitev in kritik, to je del našega vsakdanjika.« Najbrž ga niti predhodno védenje o tem ne bi ustavilo pri odločitvi za poklic kineziologa. »Čeprav se zdi, da znanstveno raziskovanje ni uporabno, sploh pri bazičnih eksperimentih, pa so razvoj ter posledično pomoč ljudem in izboljšanje njihovih življenjskih situacij brez znanosti vsaj močno upočasnjeni, če ne celo nemogoči.«

Ena od raziskav, s katero se je ukvarjal med magistrskim študijem, je zadevala mehanizme razlik med spoloma pri utrujenosti. »Čeprav je absolutna vzdržljivost pri moških v povprečju večja kot pri ženskah, pa so ženske manj utrujene kot moški pri enaki relativni intenzivnosti mišičnega dela. Razumevanje relativnih razlik med spoloma je verjetno bolj pomembno, saj se večina rehabilitacijskih in trenažnih programov predpisuje na podlagi relativnih sposobnosti. V naših raziskavah smo ugotovili, da so ženske manj utrujene zaradi boljšega izkoristka donosa kisika v mišicah. Omembe vredno je tudi, da utrujenost pri ženskah variira skozi menstrualni cikel, kar je povezano s spremembami prenašalcev živčnih informacij v možganih zaradi sprememb v koncentraciji spolnih hormonov.«

Vrnitev v Slovenijo? Najbrž ne

A šport je samo del kineziologije, ki se kot veda ukvarja z gibanjem v tako rekoč vseh kontekstih, od rehabilitacije, vadbe in robotike do vizualnih učinkov v računalniških igrah in filmih ter seveda zdravstva. Glede na to, da se Jakob Škarabot še naprej vidi v raziskovalnem delu, možnosti za zaposlitev pri nas zanj ni prav veliko, zato vsaj v bližnji prihodnosti o vrnitvi v Slovenijo ne razmišlja, a si kljub temu pušča vsa vrata odprta.

»Poslovne vode me ne zanimajo, čeprav moramo biti danes raziskovalci delno tudi poslovneži, če hočemo pridobiti dovolj sredstev za svoje delo. Sem velik privrženec odprtega prenosa znanja, ki pa je v industriji občasno omejen zaradi, razumljivo, poslovnih skrivnosti. V Sloveniji so moje raziskovalne možnosti tako omejene na univerze in raziskovalne inštitute,« pojasnjuje.

Plače raziskovalcev v Veliki Britaniji se razlikujejo med posameznimi univerzami. Mladi doktorji znanosti ponavadi prejemajo od 30.000 do 40.000 funtov (od 34.000 do 46.000 evrov) na leto, tisti, ki delajo v prestolnici, dobijo še nekaj tisočakov londonskega dodatka za stroške. Starejši raziskovalci, sploh tisti z zunanjimi sredstvi za raziskovanje, lahko zaslužijo precej več (višji znanstveni svetniki z veliko izkušnjami imajo do dvakrat večjo plačo kot mladi doktorji znanosti).



Sogovornik še posebej poudari, da je obdavčitev glede na dohodek v Veliki Britaniji precej manjša kot v Sloveniji – za enako bruto plačo dobijo pri nas na bančni račun občutno manjši znesek. Sam bi pri nas recimo dobil za kakšno petino nižjo plačo. Drži pa, da v Veliki Britaniji ni dodatkov za prevoz in malico.