Dan, ko je človek na Luni igral golf

Mineva 50 let, odkar so zahrumeli motorji legendarne rakete Saturn V in v vesolje popeljali trojico astronavtov odprave Apollo 14. Odprava je bila nekoliko bolj v središču pozornosti, ker je sledila nesrečni trinajstici, ki zaradi okvare ni nikdar prispela na površje Lune, sicer se javnost za lunarne odprave takrat že ni več toliko zanimala.

Poveljeval ji je prvi Američan, ki je bil v vesolju, Alan Shepard, za pilota komandnega modula Kitty Hawk Stuarta Rooso in pilota lunarnega modula Antares Edgarja Mitchella pa je bila to prva odprava.

Raketa je v vesolje odletela 31. januarja 1971, 5. februarja sta Shepard in Mitchell pristala ob kraterju Fra Mauro, kjer bi morala pristati že odprava Apollo 13. Roosa je, medtem ko sta bila kolega na površju, v komandnem modulu fotografiral površje, med drugim območje Descartes, kjer je nato pristal Apollo 16. Oba modula so po eksploziji prejšnje odprave dodelali, preuredili so rezervoarje z gorivom in dodali nekaj dodatne opreme, saj si Nasa ni smela privoščiti še enega neuspeha. S tem bi bile lunarne odprave zagotovo zapečatene.

Deveturni delovnik

Kmalu po vzletu odpravi ni kazalo dobro, imeli so težave pri spajanju obeh modulov, kasneje pa je bilo še nekaj ugibanj, ali bi lahko še kakšna okvara preprečila pristanek. »Bila je dolga pot, ampak tu smo,« je dejal Shepard, ko je nekaj ur po pristanku stopil v sivo pustinjo in s 47 leti postal najstarejši človek, ki je do zdaj stopil na Luno. Najprej sta astronavta na površje znosila več znanstvenih instrumentov, pri čemer sta si pomagala z vozičkom, ki je lahko prevažal 10 lunarnih kilogramov, torej tovor, ki bi na Zemlji tehtal 63 kilogramov. Skupno sta Shepard in Mitchell po Luni pohajkovala več kot devet ur in v tem času prehodila tri kilometre in pol. Poleg obveznega fotografiranja in znanstvenih poskusov sta nabrala 42 kilogramov kamenja in prsti.



Skušala sta doseči tudi rob kraterja Cone, toda izkazalo se je, da je teren precej bolj razgiban in strm, kot je bilo videti na slikah, posnetih iz orbite. Sumila sta, da sta blizu cilja, a sta bila utrujena, bala sta se, da jima bo zmanjkalo kisika, in nadzorni center jima je ukazal, naj se vrneta. Pozneje so analize pokazale, da sta bila od želene točke oddaljena le 20 metrov. V naslednjih odpravah je bilo takšno raziskovanje veliko lažje zaradi uporabe lunarnih vozil z navigacijo.

​
 

Rekordni golfistični udarec

Ob vrnitvi do modula je sledil trenutek, po katerem je odprava tudi najbolj znana. Naloga ni bila na seznamu opravil, je pa več let tlela v Shepardovi glavi. Navdušen golfist je na površje prinesel kovinsko glavo, ki jo je nataknil na ročico orodja za pobiranje vzorcev. Udaril je dve žogici za golf, ki sta, kakor se je pobahal, leteli kilometre in kilometre daleč. Na Luni, kjer ni zračnega upora in je težnost šestkrat manjša kot na Zemlji, bi žogici res leteli zelo daleč.



Prva je pristala v kraterju Javelin (kopje), ki je dobil ime po Mitchellovem podvigu, saj je po športno zavihtel in zalučal improvizirano kopje. Druga žogica je po Shepardovih navedbah letela okoli 180 metrov daleč in pristala ob nekem znanstvenem instrumentu. Urbana legenda sicer pravi, da je Shepard, zgledujoč se po nekaterih tihotapskih kolegih, podstavke in žogice za golf skril med nogavice v osebni prtljagi, v resnici pa je nadzorni center za nenavadni tovor vedel, saj je Shepard po moledovanju dobil dovoljenje.

Po 33 urah od pristanka se je Antares znova dvignil v orbito in se spojil s komandnim modulom, ki je nato srečno pristal v Tihem oceanu 9. februarja. Ekipo so napotili v obvezno karanteno, ki so jo z naslednjo odpravo ukinili.