Na srebrno nebesno telo so v tistih urah in dneh gledali drugače. Tam je bil zdaj človek. »Samo občudujemo lahko sposobnost človeka, da je izpeljal tako mogočen projekt. Eno je poslati nekam satelit, stroj, človek pa je druga stvar,« poudarja Boris Frlec, kemik, ki je s kolegoma fizikoma z inštituta Jožefa Stefana Edom Pirkmajerjem in Tomažem Kalinom na radiu strokovno komentiral prenos, ki ga je povezoval Stane Urek.



»Imeli smo občutek, da smo del zgodovine, čeprav se od nas nihče ni ukvarjal z vesoljskim programom,« pravi Kalin in doda, da so se imeli med prenosom več kot odlično. »Skoraj bi zamudili pristanek, ker sem tako vneto razlagal, kaj bo, če jim ne bo uspelo,« pripoveduje.

Velik zalogaj za mlado televizijo

Toda radio je že imel tradicijo, televizija pa je bila pri nas še v povojih. »Sodelovati pri televizijskem prenosu je bila čast, ne samo veselje. Ni pa bilo enostavno, v živo se zgodi marsikaj. Marsičesa nismo razumeli, pogovarjali so se v vojaški latovščini, v kraticah. Nekatere stvari smo dojeli šele pri odpravi Apollo 15. Isto zvočno zvezo so uporabljali za komuniciranje z astronavti in javnostjo, a imeli smo občutek, da ne dobivamo celotnega pogovora med Houstonom in vesoljci. V prenosu je bilo vsesplošno hreščanje, pa čista tišina, ko je modul izginil za Luno,« pripoveduje Boris Bergant, ki je gledalcem dogajanje prek malih zaslonov približal skupaj z že pokojnim inženirjem Vladom Ribaričem. Po statističnih podatkih je takrat v Sloveniji televizorje imelo že 150.000 gospodinjstev, ki so za več dni predse priklenili lastnike, bližnje in daljne sorodnike, sosede …

Da je bila javnost prevzeta nad pristajanjem, potrjujeta tudi Frlec in Kalin, saj je morala radijska ekipa odgovoriti na veliko vprašanj poslušalcev. »Zelo jih je zanimalo, kako se astronavti hranijo, kako spijo in kako opravljajo tiste funkcije, o katerih na radiu sicer ne govorimo,« navaja Frlec. »Poslušalec je tudi vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi se astronavtu snela rokavica. Odvrnil sem, da bi ga iz skafandra iztisnilo kot zobno pasto iz tube,« se zasmeje. »Mi pa smo se hahljali v ozadju, ko je Frlec še kar pritrjeval, da bi se to res zgodilo,« se šale spominja Kalin.

V Moskvi so se delali, kot da nič ni

Šlo je za res neverjeten tehnološki dosežek, a tudi za politično obarvan prestiž, pripomni Frlec. Če je večina sveta zadrževala dih, pa je bil v Moskvi 20. oziroma 21. julij čisto običajen dan. »Pristanek so gledali skoraj po vsem svetu, mi v Moskvi pa ga nismo videli,« se spominja takratni dopisnik Dela v ruski prestolnici Marjan Sedmak. »Javnost je dobila zelo hladno sporočilo, da se je pristanek zgodil. Šele naslednji dan smo o tem brali v Pravdi, pa še tam je bila stvar povsem depolitizirana. Glavno čestitko je podala akademija znanosti. Pristanek so razumeli kot dogodek, ki nima političnega naboja, čeprav je seveda šlo za poglavje v oboroževalni tekmi. No, tudi o nesreči, ko je kozmonavt Vladimir Mihajlovič Komarov zgorel v vesoljskem plovilu, so ruski mediji poročali le s kratkim obvestilom,« razlaga Sedmak.