Neil, Buzz in Michael

V Morju tišine bodo stopinje še milijone let pričale, kje sta prva Zemljana stopila na Luno. Neilu Armstrongu (1930–2012) je pripadla čast (in slava), da prvi zleze po lestvi in v mehkem pepelnato sivem prahu pusti odtis zaščitnega škornja, ki je še vedno tam gori.





Dvajset minut kasneje se mu je na površju pridružil še Buzz Aldrin (1930). Slednji si je menda želel biti prvi, a sta sedežni red in način odpiranja lopute (pa tudi uradniki pri Nasi) dala prednost Armstrongu. A na drugi strani je v naš spomin vtisnjena predvsem Aldrinova podoba. Le njega namreč jasno vidimo, saj je Armstrong večino časa nosil 70-milimetrsko kamero Hasselblad in fotografiral. Ko je imel kamero v rokah Aldrin, je slikal kamenje.



In ne pozabimo na »pozabljenega« tretjega člana odprave Apollo 11. Michael Collins (1930) ju je čakal v poveljniškem modulu in krožil okoli Lune. Ko je bil za njo, je bil stik z njim prekinjen. »Od Adama še noben človek ni poznal takšne samote, kot jo doživlja Collins med 47 minutami ob vsaki revoluciji, ko je za Luno in nima nikogar, s komer bi govoril, razen diktafona na krovu Columbie,« so, kot je razvidno v dnevniku poleta, opažali v nadzornem centru. Collins se nikoli ni strinjal.

Kdo je bila trojica, ki je 21. julija 1969 pisala zgodovino?



Armstrong, ki je umrl leta 2012, star 82 let, je bil zlati junak vesoljskega programa. Vsi so želeli košček njegovega časa in pripoved prvega človeka na Luni, a se ni vdal slavi, ampak se je umaknil in le redko spregovoril za medije. Šele leta 2005 je zgodovinarju Jamesu Hansnu privolil v pisanje biografije. S svojim načinom življenja je le še bolj poglabljal skrivnostnost.



Njegov umirjen slog, preudarnost in zdrava samozavest ter trdo delo in znanje so bili odločilni faktorji, da ga je Nasa izbrala za zgodovinski »prvič«. Uradna obrazložitev se je v tistem času glasila, da gre za način odpiranja lopute, ki je prosto pot dajala Armstrongu, medtem ko je Aldrina stisnila ob sedež. Takratni vodja nadzornega centra Chris Kraft je kasneje v intervjujih povedal, da so pač menili, da bo Armstrong lažje prenesel veličino dogodka kot pa nekoliko bolj zgovorni Aldrin.



»Noben človek ne bi prenesel teže mednarodne slave in instantne preobrazbe v zgodovinsko in kulturno ikono tako dobro, kot je to storil Neil,« se je strinjal pisec biografije Hansen, profesor zgodovine na univerzi v Auburnu.
Armstronga je oče že pri šestih letih popeljal na prvi polet z letalom Ford Trimotor, pri petnajstih letih, še preden je imel izpit za avto, je znal leteti. Med korejsko vojno je bil pilot vojaškega letala, nato se je leta 1955 pridružil ameriškem komiteju za aeronavtiko, predhodniku Nase, kjer je bil testni pilot za raketna letala X-15. Uril se je tudi na eksperimentalnem letalu Dyna Soar, ki je bilo predvideno za polet nad magično mejo. A plovilo testiranj nikoli ni uspešno zaključilo, Armstrong pa je našel drugačno pot v vesolje.



Aprila 1962 je Nasa izbirala drugo generacijo astronavtov. Agencija je do 1. junija prejela 253 prijav, teden kasneje so kupu dodali Armstrongovo. Strokovnjaki v letalski bazi Edwards so tako verjeli v njegov potencial, da so ga prepričali, da se prijavi. Po seriji zdravstvenih in psiholoških testiranj je bil Armstrong eden od dveh civilistov med izbranci za urjenje astronavtov. V programu Gemini je bil pilot, nato rezervni poveljnik za posadko Apollo 8 in nato poveljnik Apolla 11. Pri odpravi Gemini 8 se je ob okvari izkazal v sekundah, ki so odločale o življenju in smrti. »Briljanten je. Našel je rešitev in jo aktiviral v skrajnih razmerah. To je bil moj srečni dan, da sem letel z njim,« je takrat povedal sopilot David Scott, ki je bil kasneje sedmi človek na Luni. Dobro leto pred odpravo 11 se je skoraj ubil med urjenjem pilotiranja lunarnega modula. Armstrong je Naso zapustil dve leti po zgodovinski odpravi in do leta 1979 poučeval na univerzi v Cincinnatiju. Zadnja leta življenja je z drugo ženo Carol Held Knight preživel v Ohiu.

»Menim, da so očeta v medijih narobe predstavljali,« je nedavno za BBC dejal Neilov najmlajši sin Mark Armstrong. Neil in Janet, ki sta se po 38 letih zakona ločila 1994, sta imela tri otroke, Erica, Karen, ki je pri treh letih umrla zaradi možganskega tumorja, in Marka. »Bil je pozoren, imel je odličen smisel za humor in za glasbo. Včasih je hodil po hodniku in začel peti. Ni bil oče, ki bi vseskozi ukazoval, kaj je treba delati. Bil je bolj profesorski, pokazal je več različnih možnosti in pozval, naj skrbno premislimo, da izberemo pravo odločitev. Vse življenje je bil zgled za to, kar je učil,« se ga je za BBC spominjal njegov sin. Za vnukinjo Kali pa je bil preprosto dedek, ki ni veliko govoril o pristanku na Luni. A nekoč ji je povedal, kaj je nanj v odpravi naredilo največji vtis: videti Zemljo, kako kuka izza Lune. Upal je, da bodo ljudje lepše delali z njo.

Gene Cernan (1934–2017), zadnji človek, ki je do zdaj hodil po Luni, je o svojem prijatelju povedal: »Neil Armstrong je bil iskreno ponižen človek z neomadeževano integriteto in je nerad sprejemal vlogo prvega človeka, ki je hodil po drugem svetu. V svojih očeh je bil le konica puščice, ki je vedno dajala prostor okoli 400.000 enako predanim Američanom, ki si dajali moč loku.«

Armstrong je poudarjal, da je bilo pristajanje težko, hoja po površju pa je bila »šov«. V zadnjem intervjuju pred smrtjo leta 2012, ki ga povzema Guardian, je o trenutkih na površju Lune izrekel: »Bilo je posebno in nepozabno, ampak le za hip, ker sva imela veliko dela. Nisva bila tam, da bi meditirala. Tam sva bila, da opraviva misijo. In sva jo.«

Takrat je tudi odgovarjal na očitke konspiracistov, da je bila vse le laž: »Ljudje imajo radi teorije zarote. Zelo so privlačne. Vendar se nisem nikoli pretirano ukvarjal z njimi, saj vem, da bo nekega dne nekdo spet odletel tja in pobral kamero, ki sem jo pustil tam.«

V teh dneh je kakopak na medijsko površje znova priplaval posnetek Aldrina, kako se je leta 2002 soočil s konspiracistom Bartom Sibrelom, ki mu je prigovarjal, da nikoli ni hodil po Luni. Aldrin ga je nekajkrat prosil, naj gre stran, a ker ga ni poslušal, jih je dobil po nosu. Aldrin jo je odnesel brez tožbe.



Drugi je priskakljal na površje našega satelita. Ko je Armstrong zapustil modul, je moral zapreti loputo, se premakniti na Neilov sedež in znova odpreti loputo, da je skočil ven. A tudi Aldrin je vpisal kar nekaj zanimivih prvenstvenih stvari. Morda je najbolj smešna ta, da je bil prvi človek, ki je pred 600 milijoni ljudi, ki so po vsem svetu spremljali prenos dogajanja, opravljal malo potrebo na Luni. »Prva stvar, ki sem jo naredil na dnu lestve, je bila, da sem uriniral v vesoljsko obleko. Potem sem se ozrl in zaslišal Neila, kako uporabljala besedo 'čudovito', in vse je v meni vzbudilo občutek, da ni lepo. Zato sem videno oklical za 'veličastno pustinjo'. Razmišljal sem, kako se to, kar sem gledal, ni spremenilo tisoče let,« je leta 2013 povedal za revijo The Big Issue.



Aldrin je bil mojstrski vojaški pilot z doktoratom iz aeronavtike (bil je prvi astronavt z doktoratom). Nasa ga je izbrala leta 1963. Letel je v odpravi Gemini 12 leta 1966, bil je član nadomestne posadke Apolla 8. Njegovo rojstno ime je Edwin, a se je kasneje uradno preimenoval v Buzza, kakor so ga klicali v otroških letih. Z Luno je bil simbolično povezan že po priimku, njegova mama Marion se je namreč pisala Moon (Luna).

»Nisem bil vseskozi navdušen nad idejo o vesoljskem potovanju. Bil sem v Nemčiji na pilotiranju F100 leta 1957, ko so izstrelili satelit Sputnik. Bili smo v pripravljenosti, če bi Sovjetska zveza napadla Evropo. Sputnik, ki je piskal nad našimi glavami, pa me ni zanimal. Leta 1959 je revija Life prikazala fotografije plovila Mercury in pisala o izboru prvih astronavtov. Nisem bil testni pilot in sem menil, da nisem primeren. A leta 1963 je Nasa nekoliko omilila pogoje in se osredotočila na akademske dosežke in takrat sem bil skoraj na vrhu seznama primernih kandidatov,« je povedal Aldrin.



Večkrat je zanikal, da ga je motilo, da je bil drugi. Zavedal se je teže tistega prvega in si ni želel dodatnih lovorik. Po pristanku se v življenju ni najbolje znašel. Ga je zlomila Luna ali so bili krivi geni? Aldrinova mama je naredila samomor leto pred zgodovinsko misijo, njegov oče, kot so decembra 2014 zapisali v reviji GQ, ni prenesel dejstva, da je bil njegov sin drugi. Buzz Aldrin se je izgubil v vrtincu slave, ko je glavno profesionalno misijo že opravil. Od Nase se je poslovil leta 1971, vrnil se je v zračne sile, kjer se je prav tako počutil kot avtsajder. Začel je piti. Prvi zakon z Joan Ann Archer, s katero sta imela tri otroke, je propadel. Znova se je poročil, a tudi zakon z Beverly Van Zile ni trajal dolgo. Spopadal se je z depresijo, ki jo je po njegovih besedah podedoval po mamini strani. Zdravil se je. V nekem obdobju je po nasvetu psihologov, naj si najde normalno službo, prodajal avtomobile. Ni mu šlo od rok. Zdaj že več kot trideset let ne pije alkohola. Zdržal je tudi leta 2012 med tretjo ločitvijo od žene Lois Driggs Cannon.



»Ne obžalujem veliko stvari, a ne bi smel dopustiti, da depresija in alkoholizem načneta moj prvi zakon. Vendar sta in moram se sprijazniti s tem. Zelo sem imel rad prvo ženo in najine tri otroke. Bil sem trikrat poročen in zdaj sem ločen. Zelo sem ponosen na najmlajšega sina, ki ima doktorat. S starejšim sinom imam nekaj težav,« je povedal leta 2014 za The Big Issue. Lani so mu dva od treh otrok in njegova dolgoletna asistentka zaradi domnevne demence in parkinsonove bolezni skušali odvzeti opravilno sposobnost, odgovoril jim je s tožbo. Obe strani sta nato popustili.

Plesalec v oddaji Zvezde plešejo leta 2010 se zdaj ozira še dlje, saj je eden najglasnejših advokatov osvajanja Marsa. »Prepričan sem o nujnosti, da človek trajno naseli Mars. A zaradi značaja ne bi bil dober prostovoljec. Menim, da ne bi bil dober tekač na dolge proge.« Apollova pot do Lune, oddaljene 384.000 kilometrov, je trajala nekaj dni, pot do Marsa bo trajala najmanj pol leta.



Collins pa je dvojico, ki je na površju skupaj preživela dobrih 21 ur, čakal v poveljniškem modulu. »Bil bi lažnivec ali bedak, če bi rekel, da sem imel najboljši sedež v Apollu 11. Ampak z vso iskrenostjo lahko zatrdim, da sem bil navdušen nad sedežem, ki sem ga imel. Vseskozi sem razmišljal o predsedniku Johnu F. Kennedyju in njegovi obljubi, da bomo na Luni do leta 1970. To je bilo v naših mislih. In bil sem povratna karta za Neila in Buzza,« je pojasnil v nedavnem intervjuju za revijo Time.



Ob prejšnjih obletnicah je bil vesel, ker je bil »pozabljeni« član odprave. Tudi zdaj bi se najraje skril, je povedal za ameriško tiskovno agencijo, a je po Armstrongovi smrti zazevala velika luknja. Hčeri sta mu pomagali skozi plaz prošenj za izjave in intervjuje. Z ženo Patricio Finnegan, s katero je bil poročen do njene smrti leta 2014, ima dve hčeri in sina.

Tudi Collins je bil izbran v tretji generaciji astronavtov. Moral bi biti pilot poveljniškega modula v odpravi Apollo 8, ki je bila prva odprava s človeško posadko, ki je obkrožila Luno, a so ga zamenjali zaradi kostnega izrastka na vratu. Hujšega ni bilo, izrastek so mu odstranili, in tako je postal član odprave 11. Po povratku se ni mogel izogniti vprašanjem o osamljenosti, ki pa je ni čutil. »Bil sem vesel, da sem zraven, čutil sem se še kako vključenega v odpravo,« je povedal za junijsko revijo Astronomy.



Naso je zapustil pol leta po vrnitvi z Lune. Nekaj časa je bil državni uradnik, nato ustanovni direktor muzeja letalstva in astronavtike Smithsonian. »Odločil sem se, da bo Apollo 11 moj zadnji polet. Razlogi so bili večplastni. Po Apollu 11 sem bil član nadomestne ekipe kot poveljnik, v nadaljevanju bi lahko bil Gene Cernan na 17 (Cernan je bil poveljnik Apolla 17 in zadnji človek na Luni leta 1972, op. p.), ampak takrat se še ni vedelo, da bo to zadnji polet. Govorilo se je še o odpravi 18 in 19, vendar ni šlo za to. Videl sem se, živečega v motelih, ločen od družine. Čutil sem, da smo opravili tisto, kar je Kennedy želel od nas, in da bo vse, kar bomo storili po tem, razočaranje. A naj poudarim, ni bila le ena stvar. Verjetno sem se takrat tudi bolj osredotočil na družino. Vse skupaj sem pomešal in ugotovil, da je dovolj. In sem odšel. Hotel sem čisti rez od Apolla, vesoljskega programa, Nase. Potem je v zgodbo vstopil muzej. To je bila čudovita tranzicija z veliko zabave,« je v reviji Astronomy pojasnil razloge za odhod.