Vsakemu tolmaču se kdaj zgodi, da ostane brez besed

Že zelo zgodaj je začela kazati zanimanje za jezike. Pri treh letih je tu in tam risanke gledala v angleščini, pri petih letih pa so jo starši vpisali na tečaj angleščine. Špela Pokovec Kovačević je danes prevajalka in tolmačka, njena delovna jezika pa sta poleg slovenščine še angleščina in francoščina. Z možem že šesto leto živi v Luksemburgu, multikulturni državi, ki je zaradi jezikov in institucij EU odlično mesto za njen poklic.

Tja jo je, misleč, da le za nekaj mesecev, pripeljala priložnost za delo na Sodišču EU, bila je lektorica na slovenskem prevajalskem oddelku. Lektorirala je sodbe, sklepe, obvestila za medije, letna poročila; tematike pa so bile različne – od družinskih zadev do arbitraže. Po treh letih dela, ki je bilo zanimivo in udobno, kot pravi, pa se je odločila za samostojno pot. Vedno si je namreč želela prevajati in tolmačiti, delati z več jeziki. Časovnica za odločitev – leta 2020 – za delo tolmačke ni bila najboljša, saj so bili mnogi dogodki, seje in obravnave v živo odpovedani, vrata so se ji v tem svetu širše odprla pred kakšnim letom dni.

»V veliki večini tolmačim za institucije EU. Te me kontaktirajo, če imam čas, delo sprejmem in dobim pogodbo za tisti dan, dva ali tri. Potem me dodelijo na sestanek oziroma obravnavo, vnaprej dobim material, denimo dokument, ki se bo obravnaval, da se lahko pripravim. Naredim si slovarček z besediščem oziroma posebno terminologijo. Ko to naredim in predelam vse, kar se da, grem v kabino, si nataknem slušalke in prižgem mikrofon. Takrat začne delati adrenalin,« o pripravi pred samim tolmačenjem razlaga sogovornica.

Težava je, ko govorci svoje besedilo hitro preberejo

Če je že prevajanje iz enega v drug jezik videti zahtevna naloga, pa je pri tolmačenju treba jezika, s katerima delaš, obvladati skoraj na ravni maternega govorca. In kaj je najtežje? Špela Pokovec Kovačević odgovarja, da je težava, če tolmač naleti na govorca, ki ima že pripravljen govor, ki ga prebere, »zdrdra«, tolmač pa ga ni dobil vnaprej. »Trudiš se nekako slediti, da vsaj približno preneseš bistvo njegovega sporočila.«

Težava se pojavi tudi pri nematernih govorcih, ki svoj govor pripravijo v angleščini. Nekateri imajo močan naglas, kar je sicer, kot opozori sogovornica, povsem razumljivo, je pa težko za tolmač(k)e. »Lahko neko besedo ali stavek izgovorijo čudno, nejasno in v tistem trenutku nisi prepričan, katera je prava beseda … V teh primerih si lahko kot tolmačka pomagam tako, da imam daljšo distanco od govorca, torej da nisem prilepljena nanj. Po tem, ko slišim več, lahko iz konteksta razberem, kaj je govorec želel povedati, tudi če morda nisem razumela posamezne besede ali kratice.«

Je pa, tako kot denimo na radiu, problem, če pri tolmačenju nastane tišina. Sogovornica, zaljubljena v jezike in svoje delo, prizna, da se ji je tudi to že zgodilo. »Če kakšen tolmač reče, da se mu to ni nikoli zgodilo, laže. [nasmešek] Seveda pridejo takšni trenutki, saj smo vsi samo ljudje. Včasih je sestanek zelo naporen, mogoče ti tema ni blizu ali pa imaš preprosto slab dan. Potem poskušaš rešiti, kar se rešiti da. Čim bolje prenesti sporočilo.«

Med tolmačenjem se dogajajo zapleteni kognitivni procesi

Za institucije EU tolmači iz tujega v materni jezik, če pa bi želela tolmačiti iz maternega v tuji jezik (fr. retour), bi morala opraviti poseben akreditacijski izpit. Pri tolmačenju, kot nadaljuje, se dogajajo zelo zapleteni kognitivni procesi in moraš biti v jeziku res suveren. Za EU tolmači iz angleščine in francoščine v slovenščino. »Sem pa kdaj na prostem trgu tolmačila v francoščino ali angleščino, ampak tudi to je bilo v kombinaciji s slovenščino.«

Večinoma pa njeno delo predstavlja prevajanje. Sodeluje z institucijami in prevajalskimi agencijami, občasno dela tudi za posameznike. Največ prevaja iz francoščine v slovenščino. Če gre za EU, potem so besedila podobna, kakršna so bila v njeni prvi službi v Luksemburgu, torej dosti strukturirana, veliko je pravnega jezika. Vmes prevaja tudi za posameznike, besedila so včasih drugačna in bolj zanimiva. In kako se loti prevajanja?

Prevajalec mora dobro poznati ne le tuje, temveč tudi materni jezik

»Če je besedilo kratko, ga v celoti vsaj preletim, si sproti označim, kaj je morda težje, nejasno. Če pa so besedila daljša, so po navadi roki prekratki, da bi ves tekst najprej prebrala, ker bi to vzelo preveč časa. Odprem si prevajalski program na računalniku, začnem delati, sproti raziskujem v različnih bazah na spletu, na primer v EUR-Lex, ki je baza za zakonodajo EU. Iščem po terminoloških zbirkah, da pridem do najboljših prevodnih ustreznic, in vse to sestavim skupaj v nekaj, kar v slovenščini zveni čim bolj naravno in tekoče.« Ob tem doda, da mora prevajalec dobro poznati vse jezike, s katerimi dela. Zato je zelo pomembno znanje maternega jezika. Da znaš v njem narediti besedilo naravno in tekoče. Včasih mora biti kreativna, stavke obračati na glavo, da zvenijo prav. Doslej je sodelovala tudi pri dveh skupinskih prevodih knjig iz francoščine v slovenščino. Ena je bila Trgovinica za samomore, druga pa Knjiga kratkih večnih ljubezni. Nastali sta pod mentorstvom njene nekdanje profesorice na ljubljanski filozofski fakulteti Nadje Dobnik.

Pravi, da pravzaprav rada prevaja vse. Ne mara sicer kakšnih navodil za uporabo ali precej tehničnih besedil. Če ima tekst neko vsebino, ki je dovolj razumljiva in privlačna, zlahka »pade noter«. Morda so kdaj kakšna pravna besedila ali pa davki težje razumljivi in se jih ne loti s takšnim veseljem. A večinoma v besedilih, ki jih prevaja, vedno najde izziv, z vsakim prevodom se nauči kaj novega, odkrije novo plast jezika ali kako deluje družba.

Na seznam delovnih jezikov bi rada dodala španščino

Špela Pokovec Kovačević, ki v prostem času rada pleše – poučuje zumbo in z možem pleše standardne in latinskoameriške plese – ter se sprehaja s psičko, pravi, da je res, da se vsakega novega tujega jezika lažje naučiš. Sploh če gre za jezik iz iste jezikovne skupine. Sama se je v srednji šoli učila latinsko in starogrško, pred tem tudi špansko, zna francosko, zato bi se ji trenutno bilo lažje naučiti italijansko ali portugalsko. »Težje pa bi mi bilo z nemščino, ker gre za germanski jezik, kjer sta slovnica in besedišče drugačna.«

Španščino dobro razume, malce slabše jo govori, bi jo pa rada izpilila in dodala na seznam svojih delovnih jezikov. Prav tako razume hrvaško, srbsko, bosansko, iz Bosne so namreč starši njenega moža, pasivno razume tudi italijansko. Prizna pa, da bi bilo praktično, da bi se naučila tudi nemščine. Sploh če se na poti iz Luksemburga do Slovenije pokvari avto v Nemčiji, kar se ji je zgodilo nedavno.