»Vsak nov Madurov ukrep nas straši, vsak dan imamo manj«

Zaradi negotovosti, ki jo prinašajo napovedane ekonomske reforme predsednika Nicolása Madura, velik del trgovin, lekarn in drugih obratov v Venezueli ostaja zaprt. Trgovinske police so prazne, cene (osnovnih) izdelkov, ki jih določa vrednost dolarja na črnem trgu, še naprej rastejo, javne storitve ne delujejo. Poleg hiperinflacije, ki je spodjedla kupno moč, imajo Venezuelci omejen dostop do denarja. Humanitarna kriza se še zaostruje.

»Nihče zares ne ve, za kaj natanko gre pri zadnjih reformah. Vsi čakamo, kaj se bo zgodilo,« je za Delo dejal Antonio* iz Caracasa. Da bi ustavil hiperinflacijo, ki naj bi letos dosegla milijon odstotkov, in ublažil humanitarno krizo, je Maduro »iz obupa« izdal novo valuto, s katere je v primerjavi s prejšnjo – močnim bolivarjem – izbrisal pet ničel. Suvereni bolivar, kot so ga poimenovali, je vlada vezala na kriptovaluto petro, ki temelji na državnih naftnih rezervah. Ob tem je Maduro z današnjim dnem napovedal tudi dvig minimalne plače za skoraj 3400 odstotkov.

»Dolar še vedno vlada ekonomiji, saj večino stvari uvažamo. Od njegove vrednosti na črnem trgu so odvisne cene v Venezueli. Pred reformami je bila njegova vrednost na črnem trgu šest milijonov močnih bolivarjev, zdaj se je dvignila na 11 – posledično se je vse podražilo,« pojasnjuje Antonio. Vlada je ob tem določila prodajne cene 25 osnovnim živilom, med katerimi so riž, olje in meso, ter zagrozila vsem, ki jih ne bodo upoštevali. Ker zaradi vse višjih stroškov lastniki trgovin in drugih obratov ne morejo ponuditi cen, ki jih je določila vlada, je večina v strahu pred grožnjami vlade zaprla svoja vrata. »Skoraj vse je zaprto. Tisti, ki obratujejo, pa prodajajo stvari, ki so jim ostale. Včeraj sem šel po nakupih in nisem dobil ničesar razen sira,« je dejal Antonio.


 

»Vse se podira«

»Vsak nov Madurov ukrep nas straši, vsakič je slabše, vsak dan imamo manj. Tako ne moremo več,« je dejala 67-letna Maria Voglar iz Valencie na severu države. Za pogovor po telefonu sva se dogovorila ob peti uri zjutraj po tamkajšnjem času, saj je to edini del dneva, ko je preskrba z električno energijo vsaj približno stabilna. »Prejšnji teden smo bili ves čas brez elektrike.« Še huje naj bi bilo v mestu Maracaibo, kjer je zadnji električni mrk trajal dva tedna. »Vse se podira,« pravi Voglarjeva, ki poudarja, da je motena preskrba z elektriko le eden izmed simptomov razpadanja države. »Enako se dogaja s telefonskim omrežjem, vodovodom, javnim prevozom, zdravstvenim sistemom, šolami in našimi domovi.«

Do danes je mesečna plača, ki jo prejema večina zaposlenih, znašala 5,2 milijona močnih bolivarjev oziroma približno pol evra, za kar je bilo, če police niso bile prazne, mogoče kupiti pol kilograma mesa ali kilogram sladkorja. Hudo humanitarno krizo blažijo nakazila sorodnikov iz tujine, od katerih je odvisen velik del Venezuelcev.

Najhuje gre ljudem, ki ne morejo priti do tujih deviz. »Veliko ljudi živi na ulici in hrano išče v smeteh,« pojasnjuje Voglarjeva. Po podatkih Združenih narodov (ZN) je podhranjenih 1,3 milijona Venezuelcev, število ljudi, ki živijo v hudi revščini, pa se je v zadnjih štirih letih s 23,6 povzpelo na 61,2 odstotka, so pokazali rezultati študije o življenjskih razmerah, ki so jo pripravile tamkajšnje univerze. Ugotovili so še, da je Venezuelec lani v povprečju izgubil 11 kilogramov telesne teže.


 

Reforma bo povečala brezposelnost

Voglarjeva je prepričana, da dvig minimalne plače, ki po novem znaša približno 1800 suverenih bolivarjev, ne bo prinesel izboljšanja, saj ta še naprej ne bo omogočala preživetja. Pojasnjuje, da bi, če bi kupila vse produkte z Madurovega seznama živil, zapravila več kot polovico minimalne plače, a to še zdaleč ne bi bilo dovolj za preživetje, saj so na seznamu majhne količine živil – na primer le dva litra mleka. »Marsikdaj se stvari sploh ne da dobiti, zato jih moramo kupiti na črnem trgu po veliko višji ceni ali pa čakati v dolgih vrstah,« pravi. »Primanjkuje moke, sladkorja, riža, mesa, olja …« Analitiki pri tem svarijo, da bo dvig minimalne plače še povečal brezposelnost.

Čeprav Voglarjeva poleg pokojnine prejema še plačo za delo v mestni upravi nekdaj enega najbolj industrializiranih mest v državi, je odvisna od pomoči sorodnikov, ki so odšli v tujino. »Težko je, ker sem bila popolnoma neodvisna. Imela sem vse – jaz sem pomagala drugim,« pove. »Zdaj pa je obratno, zdaj morajo drugi pomagati meni, da lahko preživim.«

V državi množično primanjkuje zdravil in drugih medicinskih pripomočkov. Preskrba z zdravili poteka prek ilegalne žile iz tujine, saj so cene farmacevtskih izdelkov, ki so sploh na voljo, nedosegljive. »Ni antibiotikov, zdravil za visok krvni pritisk, sladkorni bolniki ne morejo do inzulina, še huje je za bolnike z rakom,« našteva Voglarjeva, ki ji zdravila vsakih nekaj mesecev iz Čila pošilja nečakinja. »Ljudje umirajo zaradi bolezni, ki se jih lahko nadzira ali pa so ozdravljive.«
 

Eksodus se nadaljuje

Iz socialno opustošene države, kjer se je gospodarstvo v zadnjih petih letih skrčilo za polovico, vsak dan odide več tisoč ljudi. Samo most Simóna Bolívarja, ki državo povezuje s Kolumbijo, prečka več kot tri tisoč migrantov na dan. Od leta 2014 je državo zapustilo sedem odstotkov oziroma 2,3 milijona državljanov. ZN so enega največjih eksodusov v Južni Ameriki, ki ga je Maduro označil za lažno novico, primerjali z migrantsko krizo v Sredozemlju. Zaradi množičnih prihodov Venezuelcev se v regiji – zlasti v sosednji Braziliji – krepijo napetosti in ksenofobija.



Pred dobrim letom se je v Španijo odselila tudi Daniela*. Odšla je, ker so ji lokalne tolpe grozile z ugrabitvijo in ker po 30 letih dela kot zdravnica ni mogla sprejeti, da je bila pri oskrbi pacientov nemočna, zaradi česar je zbolela za depresijo. »Zrušilo me je, ko zaradi pomanjkanja nismo mogli pomagati ženski z rizično nosečnostjo. Otrok je umrl,« je dejala v solzah. »Šla sem. Nisem več zdržala. Depresija se je samo slabšala, zdravil pa ni bilo.«

Kot številne druge venezuelske družine je tudi Danielina razseljena po svetu. Dva otroka živita v Španiji, hči v ZDA, mož je ostal v Venezueli. »Soprog je ostal, da pazi na hišo, saj bi nam drugače vse pokradli. Izgubila bi vse, kar sem v življenju ustvarila,« pripoveduje. »Moja družina je uničena – tako kot moja Venezuela.«

–––––––––
* Ime je spremenjeno.