Vrnitev zločina vseh zločinov

V Ukrajini se od prvih tednov ruske vojne kažejo obrisi pregovorno najhujšega med zločini. Ubijanje in mučenje civilistov, spolno nasilje, nasilne premestitve otrok ter retorika, namenjena dehumanizaciji ukrajinskega prebivalstva, ustrezajo že tolikokrat videnemu vzorcu iz zgodovine, ko so pripadniki ene skupine poskušali izbrisati ­pripadnike druge.

In vendar se velik del mednarodne skupnosti še vedno izogiba uporabi besede genocid pri opisovanju ruskih dejanj, vedoč, da ta izraz v kontekstu aktualne vojne, pa tudi vseh drugih konfliktov, nosi potencialno velike posledice. Strokovnjakov to ne preseneča, saj se zavedajo, da je imenovanje oziroma obsojanje »zločina vseh zločinov« moralno, pravno, vselej pa tudi politično dejanje.

»Ko se bodo ljudje ozirali nazaj, mislim, da bodo rusko agresijo obravnavali kot genocidno,« je za Delo pojasnil Alexander Hinton, profesor na univerzi Rutgers in nekdanji predsednik mednarodnega združenja strokovnjakov za preučevanje genocida, ki se ukvarja z raziskovanjem množičnega nasilja. O tem ga ne prepričuje samo naraščajoče število zločinov in grozodejstev na ukrajinskih tleh, ampak tudi njihova specifična narava.

Ruska agresija je opravila z utvarami

Za opredelitev genocida se večinoma uporablja konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, od sklenitve katere bo letos minilo 75 let. Glavni kriterij, s katerim konvencija razlikuje med genocidom in drugimi oblikami množičnega nasilja, je obstoj naklepa po uničenju, deloma ali v celoti, določene narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine.

»Na žalost je bil izraz genocid v zgodovini zelo pogosto uporabljen in zlorabljen,« je opozoril Hinton, kot primer takšne zlorabe pa navedel trditve, s katerimi je ruski voditelj Vladimir Putin 24. februarja poskusil upravičiti napad na Ukrajino. Ukrajinske oblasti je kremeljski vladar med nagovorom ruskega naroda obtožil izvajanja genocida nad rusko govorečo manjšino na vzhodu države, ne da bi za to predložil kakršenkoli dokaz.

Preiskovalci vojnih zločinov skupaj z lokalnim prebivalstvom v bližini Hersona iz groba odstranjujejo posmrtne ostanke ženske, ubite med rusko invazijo. Foto: Dimitar Dilkoff/Afp

Rusija se ni prvič znašla v takšnem položaju. Nekaj podobnega se je zgodilo že v času vojne v Gruziji, se je v pogovoru spomnil Andreas Umland, politolog in raziskovalec ruske ter ukrajinske sodobne zgodovine pri Stockholmskem centru za vzhodnoevropske študije. Moskva je leta 2008 obtožila gruzijske oblasti izvajanja genocida nad prebivalci Južne Osetije. Takrat je po Umlandovih besedah o genocidu prvi razpredal ruski ultranacio­nalistični ideolog Aleksander Dugin, čigar hči je lani umrla v eksploziji avtomobila bombe v Moskvi. »On je uvedel izraz, dan zatem pa sta ga posvojila Dmitrij Medvedjev in Putin,« nam je pojasnil analitik.

Od denacifikacije do deukrajinizacije

»Prazno govorjenje o grozodejstvih pripravlja teren za popolna grozodejstva,« je Putinov poskus upravičevanja napada na Ukrajino z izmišljenimi obtožbami o genocidu v Donbasu konec februarja komentiral ameriški zgodovinar Timothy Snyder, čigar opozorilo se je kmalu pokazalo za utemeljeno.

Ruski voditelj je manj kot leto dni pred napadom vztrajal, da je bil nastanek Ukrajine naključje; da ni zgodovinske podlage za idejo, po kateri so Ukrajinci ločen narod od Rusov, in da je zemlja, na kateri stoji država, nekoč pripadala Rusiji. »Denacifikacija« Ukrajine, ki jo je Putin napovedal ob začetku napada, se je že čez nekaj tednov v ruskih državnih medijih prelevila v pozive k »deukrajinizaciji«, od takrat pa so opazovalci dokumentirali številne primere pozivanja h genocidnim dejanjem.

Ruski predsednik Vladimir Putin med zasedanjem voditeljem skupnosti neodvisnih držav (Cis) v Sankt Peterburgu. Foto: Alexei Danichev/Reuters

Izjave Vladimirja Putina in različnih predstavnikov ruske politične, vojaške ter medijske elite je mogoče razumeti kot genocidni naklep, toda takšna retorika sama po sebi še ne potrjuje obstoja genocidnih dejanj, uperjenih proti ukrajinskemu prebivalstvu, opozarjajo strokovnjaki, ki se bolj strogo držijo pravne definicije genocida.

»Imamo jasne dokaze o podpori genocidni ideologiji ali retoriki med člani ruske politične elite,« je za Delo pojasnil Jonathan Leader Maynard, politolog s Kraljevega kolidža v Londonu, ki se ukvarja z raziskovanjem povezav med ideologijo in političnim nasiljem nad civilisti. »Za potrditev obstoja genocida potrebujemo še dokaze, da nasilje nad civilisti pomeni prizadevanje za fizično uničenje ukrajinskega naroda.« Čeprav sogovornik ne izključuje možnosti, da Rusija v Ukrajini dejansko izvaja dejanja, ki ustrezajo temu kriteriju, na podlagi znanih dejstev do takšnega sklepa ostaja zadržan.

Pošastno trganje iz domačega okolja in kraja identitete

Ruske zločine je po njegovih besedah mogoče uvrstiti v tri kategorije: neselektivno in namerno bombardiranje civilnih območij, ciljno usmerjeni poboji, posilstva in mučenje civilistov s strani ruskih sil in prisilna deportacija 1,6 milijona Ukrajincev, od katerih jih je veliko končalo v Rusiji. Za primerjavo: konvencija ZN iz leta 1948 med genocidna dejanja uvršča umore članov skupine, povzročanje resne telesne ali psihološke škode članom skupine, vsiljevanje življenjskih razmer, katerih namen je povzročiti fizično uničenje skupine, sprejemanje ukrepov za preprečitev rojstev znotraj skupine in nasilno premeščanje otrok iz ene skupine v drugo.

V zvezi z obtožbami o genocidu je čedalje pogosteje omenjena zlasti nasilna praksa premeščanja ukrajinskih otrok globoko na ruska tla. Številni opazovalci in tudi nekateri sogovorniki ravno v tem vidijo enega od najočitnejših primerov kršenja konvencije ZN o preprečevanju in kaznovanju genocida. Praksa nasilnih premestitev, kot je v nedavnem ekspozeju poročal časnik Washington Post, vključuje tudi pospešene posvojitve, ki jih je Vladimir Putin maja omogočil z izdajo posebnega dekreta, ukrepe za čimprejšnjo asimilacijo otrok v rusko družbo in poskuse brisanja njihove ukrajinske identitete.

Obsodba ustvarja moralni imperativ

Ukrajinske oblasti in nemalo nevladnih organizacij med ruske genocidne prakse uvršča tudi poskuse zanikanja obstoja Ukrajine kot neodvisnega naroda ter uničevanje simbolov in institucij ukrajinske nacionalnosti, za kar se pogosto uporablja izraz kulturni genocid. »Dokazov je vse več,« je aprila dejal ameriški predsednik Joe Biden, ko je Putina prvič obtožil izvajanja genocida in spregovoril o tem, kako ruski voditelj poskuša izbrisati samo idejo o obstoju ukrajinskega naroda. »Ali je to upravičeno [opisati kot genocid], bodo na mednarodni ravni odločali pravniki. Vsaj meni se zdi, da je.« Do podobnega sklepa so prišli tudi nekateri drugi zahodni voditelji in parlamenti, velika večina držav pa se je vzdržala komentarja.

Uničena zgradba v kraju Serhivka, iz katere so reševalci v začetku julija lani potegnili 18 trupel. Foto: Oleksandr Gimanov/Afp

V prvih desetih mesecih vojne v Ukrajini se je Alexandru Hintonu potrdila znana ugotovitev, da je označevanje nasilja za genocid oblika moralne sodbe, ki lahko upraviči tudi vpletanje ali posredovanje. Nejasne politične posledice in bojazen, da bi to morda lahko celo preprečilo vzpostavitev čimprejšnjega miru, so bile najverjetneje med glavnimi razlogi, ki so marsikatero državo oziroma njene voditelje odvrnili od tega, da bi Rusijo obtožili poskusov načrtnega uničenja ukrajinskega naroda.

V tem pogledu je vojna priklicala v spomin devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je Evropa soočala s podobno morijo v Bosni in Hercegovini. »Zahod med vojno ni hotel pripisati izraza genocid dogodkom v Srebrenici, saj bi to ustvarilo obvezo po njegovi preprečitvi, hkrati je hotel pomiriti Srbijo in bosanskosrbske nacionaliste,« je za Delo razmišljal Marko Attila Hoare, profesor na sarajevski šoli za znanost in tehnologijo, ki je v devetdesetih letih kot raziskovalec delal na mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo ter sodeloval pri pisanju obtožnice proti nekdanjemu srbskemu voditelju Slobodanu Miloševiću.

Gladomor razglasili za genocid

Zlasti evropski voditelji so se v preteklosti po njegovih besedah bali, da bi obsodbe genocida ustvarile moralni in verjetno tudi pravni imperativ za posredovanje. Podobno razmišljanje je pri tovrstnih odločitvah opaziti še danes. »V primeru Rusije so si zahodne države, zlasti Nemčija, od konca hladne vojne prizadevale za pomiritev in sodelovanje z Moskvo, celo tako, da so privolile v njene brutalne posege v Čečeniji, Gruziji, Siriji in na Krimu. Po polni invaziji na Ukrajino so se morali pre­usmeriti v odkrito nasprotovanje Rusiji, kar zanje ni naravno.« Če bi dejanja Rusije v Ukrajini razglasili za genocid, bi se, kot je opozoril Hoare, še težje vrnili k politiki sodelovanja z Moskvo, »ki jim ustreza«.

Pokol v Srebrenici so zahodni voditelji opisovali kot genocid šele več let po koncu vojne. Prelomnica je po Hoarejevih besedah bilo leto 2001, ko je mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo generala vojske bosanskih Srbov Radislava Krstića prvič obsodilo za ta zločin. Obstoj genocida v Srebrenici je leta 2007 potrdilo tudi meddržavno sodišče (ICJ) v primeru Bosna proti Srbiji. »Zahodno priznanje genocida v Srebrenici so tako narekovale pravne ugotovitve pa tudi bolj proaktiven preobrat zahodne politike v tem obdobju v prid posredovanju za ustavitev množičnega nasilja nad civilisti, ki se je pokazal v posredovanju na Kosovu leta 1999 in Libiji leta 2011,« je pojasnil sogovornik.

Močna želja po pregonu odgovornih

Podobno vlogo bi lahko sodišča odigrala v primeru vojne v Ukrajini. V napadeni državi vsekakor obstaja močna želja po preiskovanju in pregonu na tisoče primerov zločinov in grozodejstev, dokumentiranih od 24. februarja.

Ukrajinske oblasti so že marca proti Rusiji vložile tožbo na meddržavnem sodišču zaradi zlorabe konvencije o genocidu pri upravičevanju napada na suvereno in neodvisno državo. Sodišče je sprejelo ukrajinsko argumentacijo in kmalu zatem izreklo vrsto tako imenovanih začasnih ukrepov, med katerimi je bila zahteva po takojšnji ustavitvi ruskih napadov, ki jo je ruska stran ignorirala.

Predstavnika Ukrajine marca lani pred sedežem meddržavnega sodišča v Haagu. Foto: Phil Nijhuis/Reuters

Kijev je sprejel tudi jurisdikcijo mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), ki je odprlo preiskavo domnevnih vojnih zločinov, zločinov proti človečnosti in genocida, storjenih na ukrajinskih tleh, ter v državo napotilo najštevilnejšo ekipo preiskovalcev v svoji dvajsetletni zgodovini. Toda preteklo pomanjkanje vidnih dosežkov pri pregonu zločincev poraja ugibanja, ali bo institucija s sedežem v Haagu sposobna opraviti nalogo, ki ji je bila zaupana, vključno s procesiranjem najvišjih predstavnikov ruskega vodstva.

Ukrajina in vrsta evropskih držav o tem bolj ali manj odkrito dvomi, zaradi česar zagovarjajo vzpostavitev posebnega sodišča za pregon kaznivega dejanja agresije po vzoru nürnberškega tribunala, na katerem so zavezniške sile po koncu druge svetovne vojne sodile visokim predstavnikom tretjega rajha za zločine proti miru, zločine proti človeštvu in vojne zločine.

»Kaznovati je treba tudi tiste, v glavah katerih je dozorel pekel agresije, ki so dali ukaz za začetek te zločinske vojne in ki so organizirali teror,« je potrebo po vzpostavitvi posebnega sodišča prejšnji mesec argumentiral Andrij Jermak, vodja kabineta ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Odločitev za napad je po njegovih besedah pomenila »odprtje vrat za tisoče zločinov različnih ravni«.

Na čelu s tistim, o katerem govorijo le nekateri.