V nadaljevanju preberite:

Proti Kijevu so krenili ruska letala in tanki. Načrt je bil, da ukrajinska prestolnica pade v treh dneh – ruski obveščevalci dolgo časa izoliranemu voditelju niso govorili (vse) resnice. Ukrajina, ki jo je Rusija, skrajno desno, skrajno neoliberalna država, ki pluje na prazgodovinski vlogi velike zmagovalke proti nacifašizmu, razglasila za nacistično, naj bi ruske zavojevalce po logiki Kremlja pričakala kot – osvoboditelje. Mesta – od Kijeva do Lvova, od Harkova do Hersona, od Luganska do Mariupolja – naj bi se vdala brez boja, polna hvaležnosti. Moskovska iluzija, blažji izraz ne obstaja, bi težko bila večja; (samo)prevara hujša.

Brutalni, arogantni, imperialno samozavestni in vojaško nepripravljeni sili, kjer je človeško življenje objekt oblastniškega samoudejanjenja, se je zato kmalu zataknilo. Ruski napad – s tanki na odprtem in komunikacijo na ravni druge svetovne vojne – na Kijev se je klavrno končal v predmestjih. Z ruskimi vojnimi zločini v, denimo, Buči in Irpinju. Tam bi širši mednarodni skupnosti – in javnosti – dokončno moralo postati jasno, kakšni so resnični nameni ruske »specialne vojaške operacije«. A to se v polariziranem svetu, kjer je mnenje pomembnejše od dejstev in dejanske človeške usode in kjer algoritmi ustvarjajo kolektivno erozijo ostankov človečnosti, seveda ni zgodilo.