Volitve, od katerih bo odvisno vse

Na Otoku se z današnjo razpustit­vijo parlamenta urad­no začenja predvolilno obdob­je, ki bo trajalo pet tednov in v najboljšem primeru proizvedlo novo stabilno vladajočo parlamentarno večino. 

Od zadnjih parlamentarnih volitev v Združenem kraljestvu sta minili dve leti. Na teh so konservativci pod vodstvom Therese May junija 2017 dobili največ glasov v zadnjih treh desetletjih, a kljub temu ostali brez večine, ki si jo je stranka pod vodstvom Davida Camerona zagotovila leta 2015. Posledici predčasnih volitev, ki jih je sklicala takratna ministrska predsednica, da bi dobila dokončen mandat za uresničitev svoje verzije »trdega« brexita, sta bili viseči parlament in manjšinska konservativna vlada, ki se je za nemoteno vladanje morala zanesti na poslanske glasove severnoirskih demokratičnih unionistov (DUP).

Kaj bi lahko šlo narobe

Pred volitvami 12. decembra, ki so jih otoški analitiki razglasili za najpomembnejše po letu 1945, se bo marsikdo vprašal, ali se zgodovina ponavlja. Prihajajoče volitve so bile sklicane iz podobnih razlogov kot tiste leta 2017. Boris Johnson bo na teh poskusil dobiti mandat za izstop države iz EU na podlagi novega ločitvenega sporazuma, ki ga je njegova vlada dosegla v pogajanjih z evropsko stranjo.

Konservativci imajo v javnomnenjskih anketah precejšnjo prednost pred opozicijskimi laburisti, a tisto, kar krati njihov spanec, je relativna lahkota, s katero je Theresi May v pičlih nekaj tednih volilne kampanje uspelo tako rekoč v celoti zapraviti še veliko večjo prednost – in s tem tudi strankino parlamentarno večino.

Profesor John Curtice, vodilni britanski strokovnjak za merjenje javnega mnenja, je opozoril, da bi lahko Združeno kraljestvo znova ostalo brez vlade z jasno večino, če bi trenutna prednost konservativcev usahnila. »Najlažje razmišljamo o tem tako, da konservativci v povprečju trenutno vodijo deset odsotnih točk pred laburisti. Pod pogojem, da bo podpora škotskim­ nacionalistom in liberalnim demokratom vzdržala, in če bo prednost konservativcev padla pod sedem odstotnih točk, se nam lahko zgodi nov viseči parlament.«

Konservativci, v nasprotju s prejšnjimi volitvami, ne bodo preživeli v novem visečem parlamentu, saj jih nobena druga stranka ne bo pripravljena podpreti na oblasti, je Curtice opozoril v pogovoru za Delo. V tem primeru sta zelo verjetna manjšinska laburistična vlada in razpis še enega referenduma o brexitu.

Kompromis ali negotovost

Iz njenega pozicioniranja pri vprašanju brexita je razvidno, da vladajoči stranki ni do ponavljanja starih napak. Volivcem je obljubila­ kompromis, ki se zdi najmanj skrajen od vseh alternativ, ki jih zagovarjajo v opoziciji. Laburisti pod vodstvom Jeremyja Corbyna si za primerjavo prizadevajo ponovno odpreti pogajanja z EU in nato še razpisati referendum o sklenjenem dogovoru. Liberalni demokrati bi izid referenduma iz leta 2016 preprosto razveljavili. Škotski nacio­nalisti bi prosili volivce, naj znova odločajo o izstopu iz EU, protestna stranka Brexit pa bi popeljala državo iz EU brez dogovora.



Konservativci so ob morebitni zmagi napovedali potrditev novega ločitvenega sporazuma v britanskem parlamentu in izstop iz EU v najkrajšem možnem času, v vsakem primeru pa do 31. januarja 2020, ko se bo iztekel trenutni trimesečni odlog brexita. Volivcem so ponudili priložnost, da enkrat za vselej opravijo z brexitom, a na urejen in odgovoren način.

Položaj seveda ni tako preprost. Potrditev še enega ločitvenega sporazuma tako v britanskem kot evropskem parlamentu bi bila šele konec prve faze brexita. EU in Združeno kraljestvo namreč čakajo pogajanja o prihodnjih odnosih, ki bodo po mnenju strokovnjakov še bistveno težja od tistih, ki so potekala zadnji dve leti in pol. Toda za Johnsona in njegove zavez­nike so to podrobnosti, s katerimi za zdaj ni smiselno obremenjevati britanske javnosti.