V Ameriki želijo vsi poleteti najvišje

V dobrih petnajstih letih, odkar se je prvič srečala s cheerleadingom, je v tej panogi dosegla vse zastavljene cilje. Bila je večkratna državna prvakinja v vseh kategorijah in evropska prvakinja. Njen naslednji cilj je bil Amerika, domovina tega športa, tekmovanje v univerzitetni zvezi in zmaga na svetovnem prvenstvu.

Sari Heaton (rojeni Gruden) je uspelo vse našteto. Pred devetimi leti je začela živeti tako imenovane ameriške sanje, iz katerih pa se je v resnici večkrat prebudila objokana. Zaradi tekmovalnosti, visokih pričakovanj in standardov ter teženja k (telesni) popolnosti. Letos je bilo njeno zadnje leto v tem športu, zaradi koronavirusa se je končalo celo predčasno. Že prej se je ukvarjala tudi s fitnesom, trenutno pa je v pridobivanju ustreznih certifikatov, da se bo začela z osebnim trenerstvom in prehrano ukvarjati tudi poklicno.

Njeno življenje je s športom povezano od zgodnjega otroštva. Pri petih letih se je začela ukvarjati z gimnastiko: od treniranja dvakrat tedensko je hitro prešla na profesionalno raven z devetimi treningi na teden. V zgodnjih najstniških letih se je nato poškodovala in izgubila ne le celotno sezono, ampak tudi motivacijo in veselje do treningov. Še težje ji je bilo, ko je videla, kako so njene sovrstnice v tistem letu napredovale.


 

Veliko več od navijaštva in cofkov

Od trenerja moške gimnastike je izvedela, da v ekipi cheerleadinga iščejo gimnastičarko. V resnici niti ni vedela, kaj je cheerleading. Z navijaštvom ima skupno zgodovino, a gre v resnici za samostojen šport. »Ko danes v Sloveniji rečeš cheerleading, ljudje pomislijo na cofke, na plesalke sredi time outa ali celo na Green Dragonse. V Ameriki je bil cheerleading dolgo podpora preostalim ekipam in vodenje občinstva, torej neke vrste navijaštvo, a se je nato z novimi disciplinami razvil v samostojno panogo. Gre za mešanico gimnastike (parterja), plesa, dvigov, piramid in metov,« pojasni Sara. Poslanstvo te panoge je, kot je zapisano na spletni strani slovenske cheerleading zveze, »spodbujanje množice s pridobivanjem njene pozornosti. Tekmovalni cheerleading pa temelji na ocenjevanju skupinskih koreografij, ki v povprečju trajajo nekaj minut«. V Ameriki ljudje razumejo cheerleading kot enakovrednega drugim športom (ameriška zveza se trudi, da bi postal olimpijski šport), še vedno pa njegov del predstavlja podporo ostalim ekipam, torej navijaštvo.

Sara je že po prvem treningu vedela, da ji je panoga pisana na kožo. »Bilo je nekaj novega, zanimivega – ljudje so me držali nad glavo. Poleg tega pa sem bila prvič na treningu, kjer sem se lahko pogovarjala, smejala, uživala in je bilo vzdušje sproščeno. To je bilo popolno nasprotje s svetom gimnastike, ki je resen in naporen.« Še vedno najbolj uživa v dvigih, četudi so zelo nevarni, saj gre za plezanje, metanje v zrak in salte, da lahko pristane na vrhu piramide. »Velikokrat gre kaj narobe: da enkrat pristaneš gor, moraš štiridesetkrat pasti dol. Pomembno je, da si mentalno dobro pripravljen in da imaš zaupanje v ljudi, v celotno ekipo.«

Cheerleading je bil sprva zanjo zabava, uživala je v treningih, ko pa je na tekmovanjih prišla v stik z Američani, je začela razmišljati o tem, da bi prišla na univerzo v ZDA, dobila štipendijo in tekmovala zanje. »Zaradi dragega študija so bile to najprej le sanje. A sva se s takratnim partnerjem, ki si je želel enako, odločila, da greva za pol leta onstran Atlantika izkusit življenje, trenirat in poskusit priti na univerzo. Nekako nama je uspelo.« Najprej je imela pomisleke zaradi še vedno visoke šolnine, a je na koncu prevladala (finančna) spodbuda staršev. »Čez štirinajst dni sem bila že na Havajih.«
 

Tekmovalnost, primerjava in težnja k najboljšemu

Poleg tega, da je začela živeti svoje sanje, pa je v zase obljubljeni deželi spoznala tudi manj prijeten del tega športa. »V Sloveniji sem se ukvarjala samo s tisto stranjo cheerleadinga, v kateri sem uživala, v Ameriki pa je bilo drugače. Ves čas sem imela občutek, da moram biti 'kot iz škatlice'. Močni so bili pritisk in pričakovanja, primerjava in tekmovalnost z Američankami in drugimi dekleti v ekipi.« Če želiš biti v cheerleadingu in biti flyer, torej v zraku, te seveda lažje mečejo, če imaš manj kilogramov. Že oprema je minimalna: oblečen si v oprijete kratke hlače, ves čas moraš biti popoln. Gre za problem, o katerem ne govori nihče, pojasni sicer nasmejana in zgovorna 29-letnica.

Četudi je med treningi videla, kako so sotekmovalke trpele, in so morda tudi one opazile njeno stisko, se niso o tem nikoli iskreno pogovarjale. »Osem let sem zadrževala te težave in nikomur rekla niti besede. Tudi zato sem začela svojo zgodbo deliti, ker želim, da se o tem začne govoriti.« Ne le vse našteto, zanjo je bilo še težje, ker je bila tujka oziroma ni odraščala v tem okolju. Ves čas so bile prisotne primerjave med Evropo in Ameriko. »Kot naivni najstnici se mi ob gledanju ameriških filmov njihova kultura ni zdela tako zelo drugačna od naše.« Po njenem opažanju ljudje še vedno želijo najti svoje ameriške sanje in stremijo le k najboljšemu – ne le v športu, tudi v podjetništvu in življenju na splošno. Njihova miselnost jim narekuje, da če nekaj delaš, moraš biti v tem najboljši.
 

Američani so instanten narod

Obenem pa si Američani želijo hitrih uspehov, so instanten narod: »Vse mora biti takoj, čez noč, tako kot njihova (hitra) prehrana. Nimajo potrpljenja, ne razumejo, da moraš nekaj delati toliko in toliko časa, da prideš do vrha.« Sara to slikovito prenese na cheerleading: »In kako najhitreje shujšaš? Da ne ješ. Ta miselnost ljudi potisne čez mejo.« Kot prizna 29-letnica, ki trenutno z možem Kennyjem, s katerim sta se spoznala v cheerladingu, živi v Nevadi, je tudi njo to potisnilo čez mejo. »Nočem popolnoma iz cheerleadinga, a zdi se mi, da sem na tem področju dosegla večino ciljev. Kot trenerka si v Ameriki ne želim delati prav zaradi njihovega načina razmišljanja. Tudi zato sem se odločila, da poskusim osebno trenerstvo«.



S fitnesom, ki je tudi ena od njenih strasti, se je sicer že ukvarjala v preteklosti, zdaj pa se tega loteva poklicno z ustreznimi certifikati. Kot razlaga, je v Ameriki fitnes v razcvetu, priložnosti pa da je veliko, »saj je dejstvo, da so prebivalci debeli«. »Američani imajo tako velike težave z zdravstvom ne le zato, ker je zasebno in drago, ampak zaradi prehrane in načina življenja, kar opazim tudi pri družini svojega moža.« Ljudje se sicer tega počasi zavedajo in ugotavljajo, da morajo to spremeniti.

Danes, ko je vse virtualno, se tudi v osebnem trenerstvu odpre veliko vrat in nisi omejen le na neko območje. »To se mi zdi odlično, tako da bom verjetno začela virtualno vadbo. Si pa želim, da bi lahko v prihodnosti v Sloveniji oziroma v Evropi odprla svoj fitnes v povezavi z lifestylom, šlo bi za veliko več kot telovadbo.« Že v preteklosti se je v Ameriki ukvarjala z oblikovanjem športnih oblačil, letos pa je odprla tudi malo spletno trgovino z oblačili za jogo, fitnes in street style.