Še dolgo bo odmevalo Pahorjevo slovo

Na tržaškem pokopališču Sv. Ana je bila včeraj pogrebna slovesnost za Borisa Pahorja, pričevalca zgodovine 20. stoletja, ki je uporno razglašal resnico in se boril za pravice našega naroda ter dočakal dolgih 108 let. Njegova želja je bila, da bi tisto, kar je učil, širili naprej, na nove rodove. To sta mu med drugim obljubila tudi njegova vnuka, Tadej in Kristina, ki sta spregovorila o svojem »posebnem nonotu«.

Od pisatelja in akademika se je skupaj z njegovo družino poslovila množica ljudi, tudi predstavniki slovenske in italijanske oblasti. Pahorjeva vnuka sta v prisrčnem nagovoru zbranim omenila, da svojega nonota kot otroka nista najbolje razumela – zakaj ne preživlja več časa z njima in zakaj nenehno potuje? Pozneje sta spoznala, da je imel širše poslanstvo, a je kljub temu nanju prenesel vrednote pokončnosti, kritičnosti, resnice ter spoštovanja svojega jezika in naroda.

Pogreba so se udeležili tudi tudi italijanska senatorka Tatjana Rojc (v ospredju prva z desne), poleg nje so v isti vrsti Matej Arčon, minister za Slovence v sosednjih državah in po svetu, notranja ministrica Tatjana Bobnar in kulturna ministrica Asta Vrečko. FOTO: Leon Vidic

Kot Evropejci v bran svobodi

»Še dolgo bo odzvanjalo in odmevalo Pahorjevo slovo,« meni Tatjana Rojc, italijanska senatorka, ki je s tržaškim pisateljem dolgo sodelovala in spremljala njegovo delo. Prepričana je, da je Boris Pahor pustil močan pečat ne le svoji skupnosti, ampak človeštvu nasploh. »Naučil nas je, da smo ne samo Slovenci, ne samo Primorci – ampak da smo Evropejci, člani nekega širšega občestva, ki ima dolžnost, da ohranja čut za svobodo in za demokracijo ter se zaveda, da vedno obstaja rešitev. Do te rešitve pa vodi samo absolutna ljubezen.«

»Sledila sem mu več kot dvajset let. Na to, da je prišla recenzija njegove Vile ob jezeru v italijanskem prevodu v Il Piccolu, je bilo treba čakati leto in pol. Potem se je počasi začelo odpirati. Kot je povedal njegov prijatelj Evgen Bavčar, je prek Nemčije in Francije njegova ladja priplula v rojstni Trst,« je navedla. Na novico o njegovi smrti so se odzvali vidni politiki s predsednikom države Sergiem Mattarello na čelu, ogromno prostora so mu namenili tudi mediji, ki so o njem poročali z velikim spoštovanjem. »Ne le kot o človeku, ki je povedal nekatere resnice javno, glasno in jasno, ampak predvsem kot o pisatelju, ki nam je v svojem obsežnem opusu zaupal veliko oporoko.« Njegova posebnost je tudi bila, da je enako govoril tako s predsednikom republike kot s človekom, s katerim se je vozil na avtobusu.

Žalujoče Pahorjeva vnukinja Kristina, Vera Radić, ki je skrbela za pisatelja, in novinarka Cristina Battocletti, ki je s Pahorjem napisala njegovo biografijo Figlio di nessuno (Nikogaršnji sin). FOTO: Leon Vidic

Trpka in poživljajoča zapuščina

»Boris Pahor nam je predstavljal vez s preteklostjo, s tem žalostnim stoletjem, ki nas je tako močno zaznamovalo. On je bil priča plamenom Narodnega doma in potem vsemu hudemu, kar se je zgodilo. V obdobju, ko so se vsa ta dejstva zanikovala, je on o tem pisal in govoril, kar nam je bilo v veliko uteho,« je dejala Ksenija Dobrila, predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ene od dveh krovnih organizacij slovenske manjšine v Italiji. Po njenih besedah je bil Pahor človek velike energije, kar je Slovencem v zamejstvu vzbujalo optimizem in jim ohranjalo vizijo prihodnosti. »Njegova zapuščina je trpka, a tudi poživljajoča. Vse to nosi v sebi, njegov opus je v tem prostoru nezamenljiv, ker ga označuje. Nas je zaznamoval in ga bomo nosili v sebi za vedno,« je pristavila.