Glas vesti dvajsetega stoletja

Boris Pahor je odšel v zgodovino in naš spomin kot glas vesti 20. stoletja. Glas njegove vesti ni obsojal, marveč je presojal človeška dejanja, da bi se zlo in krivice ustavili in bi zavladala pravičnost in sožitje med ljudmi in narodi. To je bilo njegovo življenjsko poslanstvo. Temu je posvetil svoje književno delo in svoj družbeni angažma.

Taka življenjska usoda se je porodila v duši sedemletnega dečka, ko je z grozo gledal požig slovenskega Narodnega doma v Trstu, ki ga je doživljal kot svoj drugi dom. Spomenik tej tragediji slovenstva, ki se je nadaljevala vse do konca druge svetovne vojne, v zamejstvu pa do leta 2020, ko je Italija obnovljeni dom vrnila tržaškim Slovencem, je postavil z romanom Grmada v pristanu. Dozorel pa je v svoje poslanstvo pričevalca z besedo v letih odraščanja, ki so bila leta spopadanja s krivico zatiranja maternega jezika in vseh sledi slovenstva v okupirani Primorski.

Odločil se je, da bo svoj boj za pravico vodil z leposlovno besedo svojega naroda. Postal je neutruden borec z besedo, da jo je končno slišal ves svet. Postal je glas naroda, ki v srcu Evrope vztraja v svoji samobitnosti poldrugo tisočletje, čeprav so njegov življenjski prostor krčili močnejši sosedje iz stoletja v stoletje. S tem svojim dejanjem je postal eden temeljnih kamnov naše današnje suverene domovine Slovenije.