Neomejen dostop | že od 9,99€
Zadnji meseci in tedni tržaškega pisatelja so bili težki. Čeprav je bil zdrav človek, z le dvema vrstama zdravil za srce in želodec, je njegovo telo opešalo. »Velika sva molila, veliko sva se pogovarjala o Bogu, o lepih rečeh.« Lepota je dobrota in dobrota je lepota, je govoril. »Boš videla, da bo lepota zmagala.«
Da zadnjega je bil veder, optimističen. Lanski 108. rojstni dan je kot vedno pričakal z navdušenjem. Rad je imel pozornost, obiske, da je aktiven, da ga nekdo posluša, a leta so že naredila svoje. Praznovanje ga je močno utrudilo. Od septembra ni več želel, da mu bere knjige, razen njegovo Grmado v pristanu, ki je lani spet izšla pri Mladiki. Na tekočem pa je hotel biti z vsem, kar so pisali o njem. Slovenski in tuji mediji.
Radićeva, ki je za pisatelja skrbela pet let, zadnja tri povsem sama, je tudi živela z njim na Kontovelu, v neposredni bližini Trsta. Redkokdaj ga je zapustila, domov na Hrvaško je šla le po nujnih opravkih za nekaj ur, ko je nastopila epidemija, pa sploh ne. Pisatelj je potreboval pomoč in ona jo je po smrti moža prav tako potrebovala. Med njima je vladalo spoštovanje, zaupanje. »Vedno mi je govoril, moje življenje je v tvojih rokah.«
Žalna seja za Borisom Pahorjem bo jutri zvečer v tržaškem Narodnem domu, med slavnostnimi govorniki bo tudi predsednik republike Borut Pahor. Pogreb bo 7. junija.
Veliko se je naučila od njega. To so bili zanimivi pogovori o Danteju, zgodovini, fašizmu, literaturi, ustvarjanju v Dutovljah, ljubezni, o čisto vsakdanjih rečeh ... »Mogoče sem tu spoznala Boga. Naučila sem se biti bolj umirjena, ker je bil on ves čas miren, nikoli ni nikogar ogovarjal ali grdo govoril, vedno je bil pozitiven.« Od septembra sta se zadrževala samo doma, čeprav ji je ves čas govoril, da jo bo odpeljal v Firence gledat Ponte Vecchio. Njuno samoto so občasno prekinili obiski najožjih prijateljev – Marija Kacin, Peter Tomšič, Boris Kuret, zdravnik Floridan Penko, Zlatka Obed – sicer pa je vladala dnevna rutina. Vsako jutro je dan začel s slivovim kompotom in nikoli ga ni mogel prehvaliti. Za vse se ji je zahvalil in neštetokrat ponovil, da ji bo Bog povrnil njeno dobroto. »Tako skromen človek se redko rodi,« pravi Radićeva.
Do lani ji je še narekoval tekste za knjige, članke, pisma, potem pa je odnehal in začel spodbujati njo, naj piše. Zakaj ne pišeš dnevnika, ji je prigovarjal. In potem da naj napiše njuno zgodbo. »A jaz ne znam pisati, lahko pa bi govorila. Koliko je bilo vsega! Toliko lepega.«
Njuna vez, ki se je rodila z njeno odločitvijo, da pisatelju pomaga eno leto, potem pa odide, se je še okrepila, ko jo je prosil, da ostane z njim. V njej je videl osebo, na katero se bo v zadnjem delu življenja lahko naslonil. Ostala je in mnogi so v tem videli njeno veliko žrtev. A zanjo je bila to nagrada. Velika in lepa izkušnja njenega življenja.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji