Neomejen dostop | že od 9,99€
Zgodovinarka Urška Perenič se je avgusta pred dvema letoma pogovarjala s pisateljem Borisom Pahorjem. Intervju poobjavljamo v celoti.
---
Vroč poletni dan. Počasi se spuščamo proti Kontovelu in proti morju. Vrata nam odpre gospa Vera, pomočnica Borisa Pahorja, prijazna in topla gospa. Tudi meni se zazdi kot dobri angel. Še topleje pa mi je pri srcu, ko pove, kako nestrpno in z veseljem me profesor, ki ima medtem že telefonski razgovor, pričakuje.
Na njegovem tržaškem domu sem se oglasila na pogovor ob dveh priložnostih. Prva je deseta obletnica izida knjige Sončna ura, ki je nastala na podlagi več kot 30 let trajajočega dopisovanja s kranjsko gimnazijsko profesorico in slavistko Marijo Žagar (roj. 1921). Ta pisma mi je namreč pisatelj pred več kot desetimi leti, ko sva se tudi tesneje povezala, zaupal v urejanje – leta 2010 so izšla pri Slovenski matici. Druga priložnost pa je bil seveda njegov častitljivi 107. jubilej.
Edvard Kocbek se je leta 1941 odločil, da se bo pridružil osvobodilnemu boju s komunisti in vanj pripeljal krščanske socialce. Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte je tudi naslov knjige, ki sem jo leta 2018 izdal s Petrom Kovačičem Peršinom. Ugotavljala sva, da je Kocbek kot krščanski socialec pristopil k skupnemu vodenju osvobodilnega boja – komunisti so ta boj imenovali OF, torej fronta, medtem ko smo bili mi za osvobodilni boj – iz prepričanja, da bo prišlo ne samo v slovenskem narodu, ampak človeštvu sploh, počasi do neke spremembe. Da bo človek sčasoma razumel, kaj je storil na Zemlji, da je tekla kri, veliko krvi.
Kocbek se ni strinjal s stališčem papeža, da noben katoličan na noben način ne sme sodelovati s komunisti. V njegovem pogledu papež kot učitelj krščanstva ni imel pravice kaj takega prepovedati; in tudi če jaz sodelujem s komunisti, nimam, po Cerkvi, nobenega greha, je bilo Kocbekovo stališče. Cerkev o tem ne more odločati, saj je to politično vprašanje. V tem smislu imamo ta razkol še danes, Cerkev bi tudi morala pomagati, da bi prišlo do nekega sporazuma. OF torej ne bi bilo, če ne bi bilo komunizma in če ne bi krščanski socialci sodelovali s komunisti. OF je bila pluralistična organizacija.
Kakor so mi povedali številni tuji ljudje, imam dar, da lahko pišem o hudih stvareh, taborišču recimo, ampak nobena knjiga ne pusti v bralcu nekaj mrkega, grdega; lahko je vse grdo, žalostno, vendar je Borisa Pahorja kljub temu lepo brati.
Peter Tomšič je dal pobudo za simpozij o tržaški reviji Zaliv, tem, z njegovimi besedami, »zgodovinskem dokumentu o Pomladi, ki se je na Primorskem začela bistveno prej kot v Ljubljani«. Simpozij z naslovom Moč povezav se je odvil spomladi 2017 v režiji Mladinske knjige in SAZU in ob njem je nastal zbornik z istim naslovom v uredništvu Zdravka Duše, ki je podčrtal vlogo Zaliva pri pluralizaciji slovenske družbe tja do znamenite 57. številke Nove revije.
Moji prijatelji. Milan Lipovec je bil časnikar, stavec in pisatelj. Izbral sem ga za prvega in odgovornega urednika Zaliva. Napisal je roman Ljudje ob cesti, o katerem v matici tedaj ni bilo nobenega poročila, saj pisatelji, ki nimajo univerze, žal veljajo za tretjerazredne. Tudi danes je zamolčan.
Tone Partljič me je osebno povabil, da bi sodeloval pri javni razpravi o kulturi. Dejal sem, da tisti, ki nismo komunisti v Trstu, nimamo niti enega samega vinarja za delovanje. Oblast v matici je v zamejstvu podpirala samo levico, konkretno, partijsko, in trgovce, ki so imeli interes, da oblast priznajo in trgujejo. Ljudje so mi ploskali. Ko sem prišel drugič v Ljubljano, sem jaz čestital Novi reviji, mladi povojni elitni inteligenci, da je napadena in je prišla na našo stran, da je priznala, da je linija narodne zavesti tista glavna. Jaz poudarjam narod še danes v smislu identitete. Stéphane Hessel je dejal, kako vsi poudarjajo globalizem, vendar marsikaj v človeškem svetu je partikularno. In partikularni so jeziki, narodi, nacije, regije in tako naprej, kar ne sme izginiti; to partikularno moramo braniti, spoštovati in mu biti zvesti. Evropa je partikularna, ker je sestavljena iz več narodov, identitet v eno enoto.
V labirintu je zgodovinski roman, ki opiše tudi ljubezensko nit; moja Francozinja, ki sem jo spoznal v sanatoriju v Franciji, mi ni sledila v Trst; roman vsebuje ljubezenski pismi, v katerih sporoča, da ji oče ne pusti oditi. Knjiga bi morala že v knjigarne, ko je Slovenska matica, pri kateri me je podpiral Drago Jančar, dobila telefonski klic iz Udbe. In sem šel gor [v Ljubljano]. Ne vem, kdo je bil človek, ki me je zasliševal, saj se nisem zanimal, bil pa je oblečen po gosposko. Dejal je: »Jaz bi rad samo izvedel od vas, zakaj ste vi ta roman napisali. Zakaj ste ga napisali?!« Sem rekel, »oprostite, to vprašanje je zelo nerodno oziroma zelo težko … imam toliko argumentov …«. Vsebuje pripoved moje gospodinje Marice Živec iz Dutovelj o življenju za časa borbe, na začetku fašizma, govori o naših ženah, ki so postale partizanske učiteljice, na primer moja sestra Evelina in moja žena, sestra Janka Premrla - Vojka, sta bili učiteljici v vojski, in potem imam v romanu tri pogovore s tremi osebami, ki so Albin Bubnič, fotograf, Jože Babič, gledališki režiser, in Vladimir Bartol. Z njimi na tržaškem (valo)branu, kjer sem večkrat lovil sončne žarke po povratku iz taborišča in sanatorija, razpravljam o reševanju nacionalnega vprašanja in branim svojo idejo o narodni zavesti. Razlagam jim o človeški, moralni, moški obvezi ohraniti slovenstvo.
Predstavniku partije, ki me je zasliševal, sem povedal, da ne pristajam na (Kardeljevo) stališče, kako narodna zavest prej ali slej vodi v nacionalizem. Ljubezni do rodnega jezika, domovine, tradicije, klasike, teritorija, na katerem živiš, tako tudi filozof B. Russell, nihče ne more imenovati nacionalizem – nacionalizem je zavest, da si boljši od drugih. Gospod, ki me je zasliševal, ni rekel ne ja ne ne. Predsednik Slovenske matice Bogo Grafenauer je sicer v spremni študiji k romanu pokazal le na nekatere datume, kjer da se motim, toda vsega drugega, o čemer pišem, da ni mogoče opustiti in imam torej pravico, da se objavi. V centralnem komiteju sem moral imeti nekoga, ki je imel korajžo reči, Pahor ima prav.
Mesto v zalivu sem napisal kot sodelavec osvobodilnega boja, čutil sem potrebo, da povem, da imamo organiziran antifašistični, v tem primeru že antinacistični boj. Kot pišem tudi v pismih profesorici, je ta knjiga ključna pri mojem »mesijanstvu«, da bi mlade seznanil s svojimi izkušnjami, prepričanji in primorsko preteklostjo.
Zbirko je v italijanščini pod naslovom Il rogo nel porto »ponovila« moja prijateljica Elisabetta Sgarbi, milanska založnica. Z zadovoljstvom se spominjam najinega pogovora v kavarni na Proseku, ki sem ga bil zelo vesel, vendar sem ga moral začeti z obsodbo njene nevednosti o fašizmu (ne po lastni krivdi), ki je »punto primo«. Potem pride nacizem, potem komunisti in njihova diktatura. Ta stališča sem ponovil pri reviji MicroMega. Grmada je doživetje in pogled sedemletnega otroka. Evropa me po tej zgodbi pozna.
Grmada je postala svetovna. Za svetovno imam Nekropolo in novele Grmada v pristanu.
Kaj bi rekel o tem dogajanju okrog vračanja Narodnega doma? Me zelo veseli, da sem po generalnem konzulu izvedel, da so to dolgo časa načrtovali. Eden tistih, ki je bil za to, da se Narodni dom vrne v last Slovencev v Italiji, in je prisostvoval dogodku, je bil predsednik italijanske države. Tega človeka spoštujem. Februarja letos sem ob dnevu spomina na fojbe in eksodus Istranov predsedniku Sergiu Mattarelli tudi poslal pismo, začenši z besedami: »Čutim potrebo, da se oglasim.« Opozoril sem ga na podatke mešane komisije, na podlagi katerih je treba v Italiji, italijanskemu ljudstvu in mladini, povedati, kaj je bil fašizem, saj se zna zgoditi, da bo v Italiji prišlo do novega fašizma. To, kar so namreč v Italiji objavljali februarja letos ob spominu na žrtve fojb, je bilo nekaj nezaslišanega; Slovenci smo morali celo poslušati, da smo sami požgali svoj Narodni dom.
Po tistem pismu je poslal prefekta, ki me je obiskal skupaj z generalnim konzulom. Prenesel mi je pozdrave gospoda predsednika in zahvalo za pismo, ki sem mu ga poslal. Z generalnim konzulom Vojkom Volkom sva se strinjala, da je to svojevrstno darilo in bom moral najti način, kaj reči. Nazadnje sem ga našel, način. Gospodu predsedniku sem povedal, da ga zelo spoštujem, saj sem izvedel o njegovi vlogi pri vračanju Narodnega doma. Na tej podlagi da bom tudi sprejel italijansko nagrado – in jo poklonil vsem mrtvim, o katerih pišem v Nekropoli in vseh svojih spisih. Prefekt je povedal, da se je predsednik zavedal, kako težko bom sprejel nagrado.
Kar se tiče najvišje nagrade slovenstva za svoje zasluge, nisem imel nobenega veselja, da bi jo prejel. Vendar so me prepričali, da ni Borut Pahor (v preteklosti se na primer nisva strinjala ne okrog arbitraže ne okrog zaščite Krasa) meni dal najvišje nagrade, ampak je poslušal nasvet drugih. To je bil nasvet Igorja Gabrovca, predstavnika Slovenske skupnosti (del skupnosti, ki ni komunističen, je majhen, a karakteren). In sem rekel, ker je on [predsednik] sprejel nasvet drugih, sprejmem to kot nasvet ljudstva in se bom, ko bom nagrado prejel, lepo zahvalil predsedniku in mu dejal enako kot italijanskemu predsedniku: »Hvala za to veliko priznanje, ki ga pa danes istočasno, takoj poklanjam vsem mrtvim, o katerih sem pisal.« In teh ni malo.
Podobe mojih otroških let so bile hkrati podobe Kosovelovih fantovskih let. Požig Narodnega doma zasledimo v verzih njegove pesmi Ekstaza smrti, ob kateri sem rekel, da bo ogenj, ki je uničil Narodni dom, uničil Evropo. Kosovelov človek plava v morju krvi.
O tem mi je pravil Cene Vipotnik. Rekel sem mu, naj bo tako ljubezniv in ob priložnosti pripelje Alyna na Kras, v Dutovlje, saj bi mu rad izročil knjigo Lava Čermelja o življenju naših rojakov pod Italijo v času fašizma v francoskem prevodu. Alyn je skušal v predolgem predgovoru Kosovela povezovati z nekaterimi avtorji iz svetovne književnosti, omenja na primer Kafko. Pokazati sem mu želel, da je bil Kosovel prerok usode Evrope, njenega uničenja skozi diktaturo fašizma in komunizma; diktatur, ki so uničile 20. stoletje. Glavni motiv pri Kosovelu so bori, Srečko je primorski človek, pristen Kraševec in evropski pesnik. Sam sem knjigo o Kosovelu napisal zato, da bodo Italijani brali, kaj pravim jaz o Kosovelu, ne kaj o Kosovelu pravijo v Ljubljani. Z njegovo spominsko sobo v Sežani so želeli po vsej sili poudariti konstruktivizem, zaradi česar je čudaška. Kosovelova sestra Karmela mi je zaupala, da ko je brala mojo knjigo, si je rekla, da je to Srečko in da sem Srečku zelo podoben.
Karmela je odšla na tuje, vendar se ni nikoli odrekla slovenstvu. Darinka Štoka pa je bila doma na Proseku, bila je hči rožarice na Rusem mostu. V romanu ne odide na tuje, ampak se oddalji od slovenske identitete. Poročila se je z italijanskim advokatom, ki je bil dober človek. Bila je zelo lepa ženska.
Nedopustno je bilo, da mi je Tomizza očital, da sem imel za ljubimko ženo človeka, ki je bil v zaporu. Kot sem pokazal v romanu, je ona sama zapustila moža že v zaporu. Povezana je bila z mojo sestro, skupaj sta prišli na Kras. Šele kasneje sem razumel, da je prišla na Kras nalašč, da bi me prepričala, naj ne hodim v partizane. Imela me je za prijatelja. O umoru zakoncev je zgodovinar Jože Pirjevec na podlagi anonimnega pričevanja objavil, da so pri umoru sodelovali komunisti, omenjen je partizan Albert Gruden.
Jaz sem po naravi Tržačan, kot tak sem ji tudi pisal. Moja pisava njej je bila ljubezniva, nihče ni mogel reči, da sem vanjo zaljubljen, moja prijaznost je bila izrečena v takem tonu, da je ona to vzela kot ljubezen in rekla, da je nisem nikdar zatajil kot ženske. Imel sem tak način pisanja, da sem se sam sebi čudil, »ma« je bilo napisano s spoštovanjem. Kakor so mi povedali številni tuji ljudje, imam dar, da lahko pišem o hudih stvareh, taborišču recimo, ampak nobena knjiga ne pusti v bralcu nekaj mrkega, grdega; lahko je vse grdo, žalostno, vendar je Borisa Pahorja kljub temu lepo brati. V tem smislu ničesar ne ponarejam, Mariji Žagarjevi sem pisal kot prijateljici, ki jo spoštujem, imam rad. Moja žena jo je spoznala in postali sta prijateljici.
Lahko rečem, da nisem pričakoval, da bom toliko let živel po vseh izkušnjah in boleznih. Večkrat v življenju sta me reševala moj čut in inventivni značaj. Tržačani smo inventivni, odprti, imamo vso prostost pred sabo, morje, ki je neskončno. Moj filozof je Heraklit [Mračni], ki je govoril, da vse teče, vse gre, panta rei; da noben človek ni naredil tega, kar eksistira, ampak je to zmeraj bilo, je in bo, toda nad tem božjim univerzumom je neka skrivnost; in da imamo nekaj, kar je beseda (logos), ki je izum človeka, kajti človek je izumitelj, in je to, kar človek čuti v svojem življenju, nekakšen univerzalni zakon govorice. Spinozov Deus sive Natura je Heraklit. To se pravi, božji univerzum je beseda narave, logos je beseda univerzuma.
Tudi ko sem imel 70, 80 let, nisem rekel, da postajam star. Vsak dan je nov dan, ki mi ga univerzum daruje, in se univerzumu klanjam. Večkrat sem pozabil. Toda zdaj rečem, hvala lepa, da sem prestal to noč, da se lahko pogovarjam, hvala lepa, da mi boš dal, da bom doživel svoj rojstni dan 26. avgusta. Profesorica Marija Kacin mi je dejala: »Ne reči, mogoče bom, ti moraš hoteti, da boš živ, moraš reči, bom bil živ.«
Zagovornik slovenske identitete
Boris Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v Trstu. Kot sedemletni deček je bil leta 1920 priča požigu Narodnega doma, ki ga je literarno ovekovečil v knjigi Kres oziroma Grmada v pristanu. Med drugo svetovno vojno so ga poslali v nemška koncentracijska taborišča, o čemer pričuje v romanu Nekropola, ki je svetovno znan. Izkušnja taborišč in fašistično nasilje nad Slovenci v Italiji sta osrednji temi njegovega dela. Je vztrajen in neomajen zagovornik slovenske identitete. Idejo o narodni zavesti verjetno najprepričljiveje brani v romanu V labirintu, ki ga ob obeh omenjenih šteje med svoja najpomembnejša dela.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji