Absolutna je bila morda samo ljubezen

»Boris Pahor, ta trmasta in premočrtna osebnost z jasno izdelanim moralnim kompasom, človek, ki je poosebljal upor zoper vse tri totalitarizme in buditelj, ki je verjel in živel resnico in pravico, se je prav v tistih prelomnih časih in prav zaradi teh značajskih in vrednostnih kreposti znašel v slovenski kolektivni zavesti kot njeno moralno sidrišče,« je na žalni slovesnosti tržaškemu pisatelju v spomin poudaril slovenski predsednik Borut Pahor. Pisatelja je opredelil kot eno izmed dragocenih osebnosti za narodno prebujanje v 80. letih prejšnjega stoletja, kar je privedlo do demokratičnih sprememb in samostojne slovenske države.

Narodi ne sprejmejo uniformiranosti

Borisu Pahorju so se včeraj zvečer poklonili v tržaškem Narodnem domu, ki sta ga za prizorišče žalne seje izbrali obe krovni organizaciji slovenske manjšine, Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij. Pri organizaciji dogodka pa so se jima pridružili še drugi predstavniki Slovencev v Italiji. Pahorja so s svojim prihodom počastili tudi predstavniki slovenske vlade in italijanskih oblasti. V slovo sta mu sporočilo poslala tudi znani italijanski umetnostni zgodovinar Vittorio Sgarbi in njegova sestra Elisabetta Sgarbi, ki je kot založnica izdala tudi Pahorjeva dela.

Ni silil v ospredje, a je bil vedno tam

Boris Pahor je po besedah slovenskega predsednika poosebljal slovensko nacionalno izkušnjo vsega 20. stoletja. Pisateljeva izjemnost je bila predvsem v verodostojnosti, avtentičnosti in iskrenosti. Vse je tudi podvrgel kritičnemu premisleku. »Zanj nič ni bilo absolutnega, morda, kot pravijo, samo ljubezen,« je omenil Borut Pahor.

»Poslednji pričevalec zaznamovanega stoletja in požiga te stavbe, v kateri je prej kot otrok začuden strmel v Jurčičevega Krjavlja na odru, je odšel v večnost,« je omenila italijanska senatorka Tatjana Rojc, ki je Borisa Pahorja dolgo spremljala in z njim sodelovala. Danes se mu je, kot se je izrazila, poklonil svet – ki mu je povedal o nas. »Za svoje delo je prejel najvišja odlikovanja, preko svojega dela je nam vsem pokazal, katera je edina pot za to, da bomo suvereni in ponosni člani slovenske, italijanske, evropske, človeške skupnosti,« je navedla. Njegova Nekropola, roman o taboriščni izkušnji političnih deportirancev, ki ostajajo manj znane žrtve nacizma, o Rdečih trikotnikih, po njenem vsebuje bistvo njegovega obsežnega opusa. V Narodnem domu bo za vedno s svetlimi črkami zapisano njegovo ime, je prepričana.

Pisatelju v slovo sta spregovorila še literarna zgodovinarka Marija Pirjevec in publicist Martin Brecelj, ki sta mu bila prav tako zelo blizu. Marija Pirjevec je podčrtala, da je bil Pahor uporen in svoboden človek; prikazal je tragedijo Evropejca, ki se je brez lastne krivde znašel kot preganjan. Brecelj pa je poudaril, da je imela narodnost pri njem predvsem demokratičen naboj: »Vsem trem totalitarizmom ste se uprli ne nazadnje zato, ker ste verjeli v pravico vsakogar, da ohrani in razvija izročilo, iz katerega izhaja in ki mu daje oprijemljivo zgodovinsko identiteto.«

Življenje drugim v opomin

»Pahorjevo življenje in trpljenje je zagotovo v opomin nam, sploh v tem trenutku, in tudi prihodnjim generacijam. Učiti nas mora, da se uprimo vsem oblikam diktatur in totalitarizmov. Obenem pa je bil tudi zgled za to, kaj pomeni biti narodno zaveden Slovenec, še posebej za nas, ki živimo zunaj matične domovine,« je povedal Walter Bandelj, predsednik Sveta slovenskih organizacij.

»Narodni dom je kraj, ki je še posebej povezan z Borisom Pahorjem. Kot deček ga je videl goreti, kar je bilo uvod v strahote, ki so se Slovencem zgodile pod fašizmom, dočakal pa je tudi njegovo vrnitev v slovenske roke,« pa je dejala Ksenija Dobrila, predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Pahor je nazadnje Narodni dom obiskal na 99-letnico požiga, in takrat so se s pomočjo slovenskega predsednika Boruta Pahorja in njegovega prijatelja, italijanskega predsednika Sergia Mattarelle, začeli postopki za vrnitev te palače Slovencem.