Bil je vest slovenskega naroda

V 109. letu starosti je umrl sloviti pisatelj Boris Pahor. Umrl je ponoči na svojem domu v Trstu v družbi negovalke in tesne prijateljice Vere Radić.

Pahor velja za enega najpomembnejših slovenskih pisateljev, čigar slava se je razširila daleč onkraj meja domovine. Njegova dela so bila prevajana v vrsto tujih jezikov, med njimi velja izpostaviti roman Nekropola, v katerem opisuje svojo izkušnjo iz taborišča Natzweiler-Struthof.

Rojen je bil avgusta 1913, leto pred začetkom prve svetovne vihre, v takrat največjem pristanišču črno-rumene monarhije. Tedaj je še, denimo, pisal Ivan Cankar, ki je prav v tistem letu nastopil z znamenitim predavanjem Slovenci in Jugoslovani, s katerim si je prislužil sedemdnevno ječo, Trst pa je preživljal eno zadnjih avstro-ogrskih poletij.

Ker je fašistična diktatura zatirala slovenščino, je najprej pisal v italijanščini. S knjižno slovenščino se je srečal šele, ko je odrasel – prej je seveda uporabljal primorsko narečje –, a je kljub temu postal eden najpomembnejših ustvarjalcev v slovenskem jeziku.

Ker se po prvi svetovni vojni družina ni preselila iz Trsta, je Pahor doživel vzpon italijanskega fašizma na lastni koži. Videl je goreti Narodni dom v Trstu leta 1920. S fašistično šolsko reformo leta 1923 so v njegovih domačih krajih prepovedali pouk v slovenščini.

Leta 1944 pot v koncentracijsko taborišče

Najprej se je učil za trgovca, vendar se je potem prepisal na licej in živel v koprskem semenišču. Študiral je bogoslovje, vendar so ga od Boga zmamila dekleta in pomisleki glede krščanstva, zato šolanja ni končal.

Med drugo svetovno vojno so ga kot faliranega študenta vpoklicali v italijansko vojsko; služil je v severni Afriki, nato so ga po kapitulaciji Italije bolnega odpustili domov. V Trstu se je pridružil Osvobodilni fronti, zato so ga leta 1944 prijeli Nemci in ga poslali v koncentracijsko taborišče.

Od tam so ga osvobodili Francozi in s povojnega zdravljenja v Franciji se je v Trst vrnil šele leta 1947. Prvo knjigo, zbirko kratke proze Moj tržaški naslov, v kateri je spregovoril o taboriščni izkušnji, je izdal leta 1948. Vendar v nobeni od domovin, ne v Italiji ne v Sloveniji, ni doživel priznanja do takrat, ko je zaslovel v drugih državah, kar se je zgodilo šele sredi devetdesetih let 20. stoletja.

Bil je eden prvih, ki je začel kopati po najbolj gnojni rani slovenstva, množičnih povojnih pobojih. O njih je intervjuval Edvarda Kocbeka – in v slovensko javnost prinesel prvo pisno pričevanje o povojnih pobojih, ki ni izviralo iz politične emigracije – ter si s tem prislužil prepoved vstopa v Jugoslavijo.

»Mogoče imam zgrešene ideje, a pri sebi verjamem, da se bo človeštvo počasi spametovalo«

Bil je prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti. Objavil je 14 romanov, nazadnje leta 2012 Knjigo o Radi, ob teh tudi kratke zgodbe in izdaje na področju esejistike. Njegova dela so prevedena v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino, finščino in esperanto. 

Tudi v zadnjih letih je posegal v slovensko politiko z izjavami, ki so pogosto izrazito odmevale. »Boris Pahor je najstarejši slovenski živeči pisatelj in, upali bi si reči, tudi najpomembnejši. Je 'čudež', ta človek, ki ima 108 let. Priložnost njegovega rojstnega dne je spodbuda, da si znova prikličemo v spomin njegove besede, izjave in znova nas pokličejo njegova literarna dela,« smo v Delu zapisali ob njegovem lanskem, 108. rojstnem dnevu. 

»Za rojstni dan si želim, da bi ljudje živeli dosti boljše, kakor živijo zdaj. Da bi se gospodarstvo dobro držalo, kajti nekateri napovedujejo, da bodo morda nastopili hudi časi, a da bi človek vendarle ostal človek,« je tedaj za bralce Dela strnil svoje misli. »Upam tudi, da ne bo več vojn in da bodo ljudje predvsem poskušali razumeti, da morajo postati bolj zreli, s čimer mislim zlasti na duhovno zrelost. Še naprej sem kritičen do nenehnega in pretiranega kopičenja materialnih dobrin in mislim, da se je in bo treba tudi v bodočnosti marsičemu odreči in se navaditi biti skromen. Mogoče imam zgrešene ideje, a pri sebi verjamem, da se bo človeštvo počasi spametovalo. Bog je ustvaril človeka, da bi se dobro razvijal, česar pa človek ni razumel.«

Borisa Pahorja preprosto ni bilo mogoče utišati, kajti njegova beseda je bila glasna in odločna, njegova načela pa trdna in neomajna. Nekoč je zapisal: »Za levico sem disident in človek, ki dela zgago; za katoličane sem pogan, uporaben takrat, ko se upre ekskluzivizmu levice. Na to vlogo pa seveda jaz ne pristajam.«