Francoski predsednik Emmanuel Macron ve, kaj hoče, in je dosegel pokojninsko reformo, kakršno si je zamislil, pa četudi bodo zaradi nje zdaj Francozi hoteli prekucniti družbeni red. Potem ko je zakonu, ki vključuje spremembe pokojninskega sistema, v petek pozno popoldne večinsko pritrdil ustavni svet, se je prvi med Francozi nemudoma podpisal pod njega, v soboto zgodaj zjutraj pa so ga že vpisali v uradni list. Toda tudi rojaki vedo, česa nočejo – za nobeno ceno se ne nameravajo upokojevati pri 64 letih. Zato se socialni boj nadaljuje.      

Sindikati so ogorčeni, številni Francozi besni. Predsednik Emmanuel Macron naj bi jih nekoliko pomiril v nocojšnjem televizijskem nagovoru, ko bo ponovil, kar so slišali že stokrat in česar ne verjamejo: da je reforma finančno nujna. Po okvirnih napovedih vladnega govorca Oliviera Vérana bo tudi povzel, kaj vse se je v zadnjih treh mesecih krize, povezane s pokojninsko reformo, zgodilo zglednega: zmanjšali so delež brezposelnosti, na primer, in poskrbeli za nekatere davčne razbremenitve. Ker je Emmanuel Macron že v prvi mandat leta 2017 vstopil kot samooklicani veliki reformator, je pričakovati, da bo nocoj povedal še kaj o reformiranju zdravstva, šolstva, o še drugih perečih vprašanjih; vendarle se ne more vse vrteti okoli upokojevanja.

Razbiti Pariz

Hkrati se postavlja vprašanje o ljudeh, koliko so še vedno predvsem razočarani in jezni nad macronistično politiko ali so morda že vse bolj resignirani. Takoj po petkovi odločitvi ustavnega sodišča je bilo brati o besu nekaterih v Marseillu, ki so zagrozili, kako se bodo »odpravili v Pariz in tam vse razbili«. Napeto je bilo tudi v glavnem mestu, kjer so gorele smeti in kolesa ter so aretirali več kot 110 ljudi, pa v Rennesu, Nantesu in še marsikje. O neprijavljenih javnih zborih in vandalizmu so iz Rennesa poročali prav tako v soboto, saj je bilo uničenih več lokalov in sta zgorela dva avtomobila, mladi protestniki, oblečeni v črno, so začeli obračunavati z varuhi reda in miru. Z ene strani so letele steklenice in kamenje, druga je ukrepala s solzivcem in vodnimi topovi, enajst ljudi je bilo pridržanih ... Skorajda sočasno se je spontano povezalo tudi nekaj sto Parižanov, ki so vzklikali: Pariz, dvigni se!

Toda številke z nedavnih četrtkovih, že dvanajstih množičnih protestov, ki so jih organizirali tik pred odločitvijo ustavnega sveta, nakazujejo, da naboj vendarle nekoliko pojema: po vsej državi se je po podatkih notranjega ministrstva povezalo okoli 380.000 demonstrantov oziroma 1,5 milijona po štetju CGT, kar je druga najnižja udeležba od začetka protipokojninskega gibanja.       

Odločno nasprotovanje

Toda sindikalisti še naprej držijo kot le redkokdaj in odločno vztrajajo, da bodo nadaljevali socialni boj. Spet množične proteste po vsej državi so napovedali za 1. maj, odklonili pa povabilo na jutrišnji sestanek v Elizejsko palačo. Zdi se jim »sramotno«, da predsednik ni počakal s promulgacijo zakona, za kar so prosili, ampak je, nasprotno, celo pohitel z njo. Nova voditeljica sindikalnega združenja CGT Sophie Binet opozarja, da postaja Macron »predsednik kaosa«, s čimer utira pot v ospredje skrajno desnemu Nacionalnemu zboru.

Šibek predsednik, ki se zateka k sili

Da si bo na koncu roke mela zaprta nacionalistična politika, ki je zadnje mesece bolj ali manj zadržano tiho, svarijo neredki analitiki, med njimi sociolog Manuel Cervera-Marzal pred kratkim za Delo. Radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon, na nasprotnem bregu, je v svojem prepoznavnem slogu bučen tudi tokrat, zato redno kaže s prstom na macronistično aroganco, kar pa mu, vsaj po javnomnenjskih anketah, za zdaj ne prinaša vidnejših političnih koristi: če bi bile predsedniške volitve v kratkem, bi Francozi, kakor povzemajo razpoloženje javnomnenjske ankete, zaradi razočaranja nad Emmanuelom Macronom najraje poskusili v prihodnost pod taktirko Marine Le Pen.