Demokracija niso samo volilne skrinjice

Krepki večini Francozov se zdi, kakor kažejo javnomnenjske ankete, pokojninska reforma nesprejemljiva, vztrajanje oblasti pri njej pa tako nedopustno, da protestniki med uličnimi akcijami od časa od časa zažgejo lutko, ki predstavlja predsednika Emmanuela Macrona. V bitki proti spreminjanju pokojninskega sistema kažejo s prstom predvsem nanj, zato morebitne menjave v vladi, tudi Élisabeth Borne na premierskem stolčku, ne bi prinesle pomirjene politične pomladi. »Problem« da je v Elizeju.

Šibek predsednik, ki se zateka k sili

O institucionalnih možnostih, da bi aktualni predsednik pod pritiskom ulice morda predčasno končal drugi mandat, je za Delo razmišljal francoski sociolog Manuel Cervera-Marzal. »Seveda je mogoče, da bi se še pred zaključkom sam umaknil s funkcije, a tega ne bo storil. Vztrajal bo do konca drugega mandata, še tretjič zaporedoma pa se tako ne more potegovati za predsedniški stolček.« Kakor se pojavljajo nekatera politično-medijska preigravanja, bi lahko znova kandidiral 2032., za vmesnih pet let pa se umaknil v evropsko politiko, morda na čelo evropske komisije.

Da bi ga predčasno spodnesla kar besna ulica, ni mogoče, pa naj ga ta še tako kliče k odstopu in zažiga njegovo lutko. »Predsednika ščiti ustava pete republike,« je poudaril francoski sociolog. »Ta je bila leta 1958 vzpostavljena pod generalom Charlesom de Gaullom in nekako zanj. V času globoke politične krize, povezane z vojno v Alžiriji, je nova ustava zagotovila predsedniku države več politične moči. To so okrepili 1962., ko je de Gaulle z referendumom dosegel, da so predsednika neposredno izbirali volivci; kar mu je dalo dodatno legitimnost ... Sedanji režim, ki ga nasprotniki označujejo za monarhično republiko, je osnovan tako, da je država lahko v plamenih, toda predsednik lahko vztraja na svojem stolčku. Za kakšno ceno, se kaže vprašati.«             

Razumevanje demokracije

Za Macrona po Cervera-Marzalu ulica nima »nobene legitimnosti, kar ni prav, saj demokracija ne pomeni, da lahko volivci le na volitvah izrazijo politično mnenje. Pierre Rosanvallon, izjemni intelektualec socialno-liberalnih nazorov, zgodovinar na uglednem Collège de France ..., je pred nedavnim v intervjuju za Le Monde poudaril, da mora imeti v demokraciji izvoljena oblast dva vira legitimnosti: proceduralno legitimnost, pridobljeno na volitvah, in družbeno legitimnost oziroma zaupanje.« Predsednik mora poslušati opozicijsko politiko, si prizadevati za socialni dialog in se zavedati, kako ključno je, sploh kadar ljudje bučno protestirajo na ulici, iskati kompromise. »Pri Emmanuelu Macronu, se zdi, da ga zanima samo proceduralna oziroma volilna legitimnost, vse drugo pa ne. Toda demokracija ni samo eden od političnih režimov, ampak je oblika družbe z mnogimi dimenzijami, v kateri je ključno zaupanje. Če ga ni, je sistem v ugašanju.«

Grožnja za prihodnost

Čeprav katastrofično preizpraševanje, kam gre francoska družba, ni na mestu, se po Cervera-Marzalu nakazuje, da je, podobno kot v nekaterih drugih zahodnih družbah, prav tako v Franciji velika grožnja skrajna desnica. »Saj smo lahko spremljali, kaj je nekaj let v Veliki Britaniji počel Boris Johnson, kako je z AfD v Nemčiji, in tudi v Italiji se je povzpela na oblast Giorgia Meloni. Vse javnomnenjske ankete v zadnjem času kažejo, da bi na volitvah zmagala Marine Le Pen. Onkraj pokojninske reforme bi nas moralo skrbeti predvsem to.«

Če bo Emmanuelu Macronu tokrat uspelo, kar pomeni, da bo protipokojninsko gibanje opešalo in bo reforma uveljavljena, je, tako sogovornik, pričakovati družbeno resignacijo. »Ljudje bodo spoznali, da so brez uspeha protestirali in stavkali, da so zaman izgubili več sto evrov plače ... Zamere bo ogromno.« Tako se lahko zgodi, da bodo na naslednjih volitvah večinsko podprli skrajno desnico, »nekako za kazen in ne zato, ker bi bili čedalje bolj rasistični in proti tujcem. Če pa bo predsednik prisluhnil protestnikom in potem umaknil pokojninsko reformo, bi to pomenilo, da zaupa delavcem in sindikatom, da verjame tudi v levo politiko, v večjo socialno pravičnost in demokratični napredek.« Z usodo pokojninske reforme se bo izkristalizirala ideološka prihodnost Francije.