Priprave na dvojni poraz

»Če ne bi bilo mene, bi bil Hongkong uničen v 14 minutah,« je v intervjuju zatrdil ameriški predsednik Donald Trump. Nato je pojasnil, da je njegov kitajski kolega Xi Jinping blizu Hongkonga razporedil milijon vojakov, ki jih ni poslal v mesto, da bi zadušili nemire, »ker sem mu jaz dejal, prosim te, ne naredi tega«.

Četudi se je že kar preveč lahko norčevati iz Trumpa in njegove plehke nadutosti, je v tej trditvi precej resnice. Težko je reči, ali sta se s Xijem pogovarjala prav s temi besedami, in ni mogoče ugotoviti, kako je ameriški predsednik prišel do tistih 14 minut, dejstvo pa je, da so eden od pomembnih razlogov, da so Xijeve elitne enote prišle na ulice Hongkonga, da bi odstranile kamenje, ne pa napadle demonstrante, v resnici spolzka tla, po katerih dve največji gospodarstvi na svetu drugo drugega z roko v roki vodita k dvojnemu porazu v neskončni trgovinski vojni.

Prve faza sporazuma

Čeprav še zdaleč ni videti konstruktivnega konca trgovinske, še manj tehnološke vojne med obema silama, so se pogajalci obeh strani včeraj po telefonu pogovarjali o podrobnostih »prve faze« sporazuma, ki naj bi ga Trump in Xi podpisala, a za zdaj še ni znano, kje in kdaj. Verjetno decembra, so povedali ameriški viri, ali morda prihodnje leto. Po vsej verjetnosti se to ne bo zgodilo ne v ZDA ne na Kitajskem. Torej je vse skupaj še vedno negotovo.

Kitajski namestnik premiera Liu He se je kljub temu po telefonu pogovarjal z ameriškim trgovinskim predstavnikom Robertom Lighthizerjem in finančnim ministrom Stevenom Mnuchinom. Čeprav kot običajno ni znano, kaj so rekli drug drugemu, je mogoče domnevati, da je Liu ponovil, da njegova vlada pričakuje, da se bo Trump odrekel dodatnim carinam, ki naj bi začele veljati 15. decembra, da bi se tako odprle resnejše možnosti na poti do rešitve.

Kitajska je naredila še eno potezo: v nedeljo je objavila, da bodo kazni za krajo intelektualne lastnine strožje, prag za uvedbo kriminalne preiskave na tem področju pa nižji. Vse to kaže, da je Xiju veliko do sprejetja sporazuma. Zdaj je le še vprašanje, kdaj bo Trump ocenil, da je zanj bolj koristna otoplitev odnosov s kitajskim predsednikom kot nadaljevanje carinskega dvoboja, za katerega obe strani plačujeta visoko ceno.

»Če ne bi bilo mene, bi bil Hongkong uničen v 14 minutah,« je prepričan ameriški predsednik Trump. FOTO: Ye Aung Thu/Afp

Kitajci na slabšem od Američanov

Raziskovalci Banke zveznih rezerv v New Yorku so v ponedeljek objavili poročilo, iz katerega je razvidno, da so dosedanje carine na kitajski uvoz plačali predvsem Američani. Trumpova pogajalska skupina je zatrdila, da bo azijska velesila prisiljena znižati cene izdelkov, za katere zdaj velja kar 25-odstotna carinska stopnja, a se to ni zgodilo. Po podatkih, ki so jih zbrali od lanskega junija do letošnjega septembra, se je kitajsko izvozno blago pocenilo zgolj za 2 odstotka, kar pomeni, da večji del 40 milijard dolarjev, kolikor naj bi jih po Trumpovem mnenju prinesle v njegovo blagajno carine, plačujejo ameriški kupci.

To pomeni, da se trgovinski spor, na katerega je bil Trump več kot ponosen, spreminja v novo »vietnamsko vojno«, v kateri ne more zmagati nobena stran. Problem je v tem, kako končati to vojno.




 

Dišeče pristanišče

Kakšno zvezo ima to s Hongkongom? Ameriški predsednik še ni podpisal zakonskega dokumenta o človekovih pravicah in svoboščinah v Hongkongu, ki so ga skorajda soglasno sprejeli v kongresu in senatu. Xi se je najbrž zavedal, da bi grobo posredovanje proti demonstrantom onemogočilo Trumpu, da bi dal veto na ta dokument in celo končal trgovinsko vojno v bližnji prihodnosti.

​Zavlačevanje ameriškega predsednika pri sprejetju tako pomembne odločitve je taktika, ki je v resnici delovala. Ko so ga novinarji v omenjenem intervjuju vprašali, ali bo podpisal ta zakonski dokument, je odgovoril po trumpovsko: »Moramo podpreti Hongkong, a jaz prav tako podpiram predsednika Xija. On je moj prijatelj.«