Kako ozdraviti ranjeno dušo?

»Rada bi videla, da bi na koncu­ proslavljali zmago! Žal mi je, da jutri ne morem priti na proteste, a sem se vdala. Čutim, da jutri več ne obstaja. Utrujena sem.« To je bilo zadnje sporočilo, ki ga je 29-letna Zhita Wu objavila­ na facebooku, preden si je vzela življenje.

Na žalost to ni bil ne prvi ne zadnji samomor v Hongkongu, ki je bil neposredno povezan z dolgotrajnimi neuspešnimi protesti. V minulih petih mesecih je naredilo samomor vsaj devet mladih ljudi. Vsi so pustili za seboj sporočilo, da so se za ta korak odločili, ker čutijo, da gibanje za demokracijo ne vodi nikamor.

Duševno zdravje 7,5-milijonskega mesta še ni bilo slabše, so zatrdili strokovnjaki in opozorili, da je družbo zajela »epidemija­ duševnih motenj«. Obolevajo predvsem mladi, ki med tednom obiskujejo pouk in si še vedno prizadevajo za dobre ocene, konce tedna pa preživljajo na ulicah, izpostavljeni solzivcu, gumijevkam, pretepanju in aretacijam. Hujša od telesnih bolečin in strahu pred policijo je frustracija, ker po štirih mesecih in pol delno mirnih, delno nasilnih protestov ni bil odpravljen niti eden od problemov, zaradi katerih so nastali protesti.

Nekaj dni po tem, ko si je Zhita Wu vzela življenje, se je 21-letna študentka klavirja Lo Hiu-yan vzpenjala po stopnišču do vrha stavbe, v kateri je stanovala. Na steno je z rdečim črnilom napisala: »Žrtvujem svoje malo življenje, da bi se uresničile želje milijonov ljudi. Prosim vas, nadaljujte! Odstop Carrie Lam! Kazen za policiste!« Fotografirala je svoje sporočilo in ga objavila na instagramu, nato pa se poslovila.

Psihoterapija in dolgo okrevanje

Skoraj ironično je Financial Times v torek objavil, da se je kitajski predsednik Xi Jinping v resnici odločil, da bo Carrie Lam odstavil s funkcije vodje območne vlade, a še zdaleč ne zato, da bi izpolnil zahteve demonstrantov. Pravzaprav bo počakal, da nemiri potihnejo, in šele nato na njeno mesto imenoval vršilca dolžnosti. To bi se lahko zgodilo šele marca, kar kaže na to, da je kitajsko politično vodstvo v Pekingu za taktiko izbralo utrujenost in frustracijo. Zakaj bi si umazali roke in nad demonstrante poslali tanke, ko pa ti sami izgub­ljajo identiteto in smisel, zaradi česar bodo po tej mini revoluciji potrebovali psihoterapijo in dolgo okrevanje?

Aktivistom se je paradoks zasmejal v obraz tudi včeraj, ko so izpustili iz zapora Chan Tong-kaia, čigar primer je bil povod za vložitev predloga zakona o izročit­vi osumljencev Kitajski. Prav ta zakon je bil iskra, ki je podžgala gibanje proti kitajskemu pritisku in kršenju načela »ena država, dva sistema«.

Dvajsetletni Chan je lani na Tajvanu ubil noseče dekle, spravil njeno truplo v kovček in se vrnil v Hongkong. Očitno je računal na to, da ga od tod ne morejo izročiti tajvanski oblasti, doma pa ga ne morejo obtožiti zaradi naklepnega uboja, ki ga je zagrešil v državi, ki ne sodeluje s hong­konškimi preiskovalci. Chana so aretirali marca lani. Čeprav je zločin priznal, je bil obsojen zgolj zaradi tega, ker je po dekletovi smrti uporabljal njeno kreditno kartico, zdaj pa je po 19 mesecih zapora znova svoboden. Res je, da je obljubil, da bo odšel na Tajvan in se predal tamkajšnji policiji, a je še vedno malo verjetno, da bo obsojen zaradi storjenega zločina, saj tajvanskim preiskovalcem ni dovoljeno, da bi v Hongkongu zbirali dokaze, ki bi morda pokazali, da je Chan načrtoval umor že pred odhodom na Tajvan.

Tesnoba čedalje močnejša

Medtem so predlog zakona o izročanju osumljencev umaknili z dnevnega reda hongkonškega zakonodajnega telesa, za rešetkami je zdaj več kot 200 aktivistov, med katerimi je celo nekaj osnovnošolcev. S tem je absurdnost dosegla vrhunec in razumljivo je, da je tako za demonstrante kot za ljudi, ki so se dolgo izogibali neredom, ta dolgotrajni, neuspešni in velikokrat krvavi boj za demokratične pravice predvsem vir stresa in frustracij. Ko k temu dodamo posledice, kot so upočasnjevanje gospodarske rasti, odliv kapitala ali umikanje tujih družb iz dišečega pristanišča, je tesnoba udeležencev nemirov še večja. Številni med njimi so se sprli s starši, saj se ti veliko bolj bojijo kaosa, kot si želijo demokratične volitve. Ko poskušajo opredeliti dosežke štirimesečne revolucije, je končni rezultat – ničla.

Vendar duševno zdravje popušča tudi med Hongkonžani, ki niso šli na ulice. V nedavni anketi jih je več kot 41 odstotkov izjavilo, da je njihovo duševno stanje moteno zaradi ozračja v družbi, v centrih za preprečevanje samomorov pa so zaznali veliko več klicev. Hong­kong je zbolel. Obstaja zdravilo?