Nezadovoljni Francozi hočejo ustaviti domačo ekonomijo

Francoski sindikati, pregovorno nadvse hrupni, po članstvu pa tradicionalno ne zelo močni, so napovedali, da bodo danes »zgodovinsko« zaustavili domače gospodarstvo. V proteste in stavko, že šeste od 19. januarja, hočejo zbobnati vse sektorje, od prometa in energetike, še vse druge industrije do šolstva, zdravstva itd. Ekonomija naj bi v prihodnjih dnevih, ko bo po napovedih socialno gibanje vztrajalo bolj kot kdaj prej, domala klecnila, posledično naj bi prisilili vladajočo politiko, da se vendarle odpove pokojninski reformi.

Kakor preigravajo vnaprej na ministrstvu za notranje zadeve, bi lahko v več kot 265 krajih na ulicah protestiralo od 1,2 do 1,4 milijona Francozov oziroma več kot kadarkoli doslej zaradi pokojninske reforme. Revoltu so pridružujejo tudi (nekateri) mediji. Pri spletišču Le Courrier des Balkans so se odločili, da danes ne bodo objavili nobenega članka.      

»Levičarska reforma«

Vlada Élisabeth Borne na drugi strani vztraja pri začrtani poti in, kakor je brati analize, čaka, da v družbi mine vihar in da gre v senatu, zgornjem domu francoskega parlamenta, besedilo do 12. marca skozi vse procedure. Medtem ko pokojninski reformi nasprotujejo tako opozicijska levica kot skrajna desnica, vlada išče zavezništvo pri konservativnih Republikancih.

Obenem macronisti na vse mogoče načine prepričujejo javnost, da je nujno reformirati pokojninski sistem, minister za delo Olivier Dussopt je, denimo, izjavil, da so pripravili »levičarsko reformo«, zaradi česar se na levici zdaj norčujejo, Republikanci pa so prav tako privzdignili obrvi. Ker poskuša vlada odvrniti medije in javnost, da bi se preveč ubadali s pokojninsko reformo, se loteva hkrati še drugih akutnih problematik, kot so migracije in podnebni izzivi. Na grožnje sindikatov in opozicijske levice, da bodo Francijo kar ustavili, se je vladni govorec Oliver Véran pred dnevi odzval z besedami, da s tem tvegajo ekološko, kmetijsko in zdravstveno katastrofo.

Kje so zdaj?

Pokojninsko reformo je macronistična politika predstavila pred dvema mesecema, po pospešeni in burni debati v narodni skupščini, kjer niso izpeljali glasovanja, jo je v senatu potrdila pristojna komisija, zdaj o tem razpravljajo senatorji. Največji kamen spotike je dvig starostnega upokojevanja z 62 na 64 let, postopoma do leta 2030, prav tako gre v nos napovedana odprava številnih posebnih režimov; tačas zajemajo pokojnine kar iz 42 pokojninskih (pod)blagajn. Kakor je predvideno v reformi, naj bi delovno aktivni prav tako zlagoma od leta 2027 (in ne šele od 2035.) v pokojninsko blagajno vplačevali 43 in ne več 42 let. Tisti pa, ki so začeli delati zelo mladi, med 14. in 16. letom, na primer, bi se, če bodo ukrepi sprejeti, lahko upokojili najprej pri 58 letih.

Medtem ko vladajoča politika vztraja pri svojem, češ da ima zato mandat, saj je zmagala na volitvah, predsedniških in parlamentarnih, se v opozicijski politiki širijo razne pobude, recimo o tem, da bi bilo treba organizirati referendum. V delu javnosti je razširjeno celo stališče, da so Emmanuela Macrona lani spomladi izvolili zato, da bi blokirali skrajno desnico Marine Le Pen, ne pa zaradi njegovega programa.

Kaj pa javno mnenje?

Javnomnenjske ankete že ves čas kažejo večinsko nasprotovanje pokojninski reformi, kakršno hočeta predsednik Emmanuel Macron in premierka Élisabeth Borne. Po zadnji, ki so jo opravili v inštitutu Ifop in v nedeljo objavili v Le Journal du Dimache, ji je naklonjenih le 32 odstotkov vprašanih. Najbolj proti so mlajši od 35 let, njihov delež je 74-odstotni, v največji meri, polovični, so za starejši od 65 let. Javni sektor se zdi najbolj uporen, kajti 85 odstotkov tamkajšnjih zaposlenih zavrača napovedane spremembe, medtem ko je v zasebnem sektorju med vodstvenim kadrom in brezposelnimi delež nasprotnikov 75-odstotni. Da bi se politika zaradi socialnega gibanja odpovedala začrtanemu cilju, ni verjetno: samo 34 odstotkov Francozov misli, da bo na koncu prisiljena popustiti ulici.