V nadaljevanju preberite:

Blišč in beda hodita neredko po istih poteh. Pred pariško mestno hišo se turistično razgledujejo tudi najbogatejši Zemljani, hkrati pa se na tamkajšnji esplanadi vsak večer zberejo najbolj obupani siromaki, ki nimajo kje prebiti noči.

Upajo lahko le še na pomoč humanitarne organizacije Utopia 56, da jim priskrbi ležišče po darežljivih pariških domovih. Med nesrečniki je videti prav tako ženske z dojenčkom v vozičku ali z otrokom, ki mora naslednji dan v šolo. Si je sploh mogoče dodobra predstavljati stisko, ko človek še ob mraku ne ve, kje v mestu bo prenočil, denarja za toplo posteljo pa nima? Lepši svet bo zmeraj utopija.

Pred dnevi smo v Pariz poklicali Nikolaïja Posnerja, v Utopii 56 odgovornega za komunikacijo. Povedal nam je zgodbo o brezštevilnih ljudeh, povečini beguncih in migrantih, ki so v bogati Franciji pristali na dnu. Brez pomoči nevladnikov bi bila njihova življenjska pot še hujši pekel.