Nekdo ugotavlja/da je dim/razpadla pokrajina/ujeta v vdih/in z izdihom/prostrana, v pesmi so pesmi o pesmih zapiše Alja Pušič (2003), sicer študentka Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Kot pravi, je poezija nujnost, posveča se ji tudi pod okriljem kolektiva bambus, usmerjenega v uglasbeno poezijo.

Alja Pušič je zakorakala v poezijo na II. gimnaziji Maribor, ko se je pridružila literarni delavnici pod mentorstvom pesnice Nine Medved, nato pa objavljala pesmi na portalih, kot sta Koridor – križišča umetnosti in MKC Črka, v zborniku Rukopisi, revijah Mentor in Liter jezika ter Literarni krpanki in zbornikih II. gimnazije.

Je tudi finalistka Župančičeve frulice, Pesniške olimpijade in Male Veronike, prejemnica rdeče niti 2024 za poezijo ter zmagovalka Beletrininega natečaja Naj pesem 2021, v okviru katerega je gostovala tudi na Dnevih poezije in vina. V tandemu z jazzovskim glasbenikom Gašperjem Drevom se pod imenom bambus posveča tudi uglasbeni poeziji, pri čemer sta pod okriljem zavoda Dve luni lani izdala album uglasbene poezije neskončno dolgi pogovori, trenutno pa se mudita tudi po koncertih po Sloveniji.

»Karkoli napišem, je pesem,« pravi avtorica, ki se ne omejuje zgolj na pisanje poezije, a »hkrati še nisem začutila nobene druge umetniške pokrajine kot sebi iskrenejše. Definitivno poezija izraža vrednote, ki jih iščem v gibanju in ljudeh – je neposredna, ne naklada, je v nezaščitenih, ranljivih formah.« Alja Pušič najraje piše v prostoru, ki se razpne med večerom in jutrom, pri tem pa svojih pesmi ne popravlja in je proces, kot pravi, »zelo kratek.

Pesem nastane v hipu, v nekaj minutah, in če ne deluje v celoti, jo takoj zavržem. Kot dobro pesem dojemam takšno, ki je v časovnem okviru zanosa njenega pisanja zmožna korespondence znotraj pesmi ter med papirjem in mano kot 'obrtnico' – se pogovarja navzven in navznoter, nekaj prebija iz nje. Pisanja ne dojemam kot terapijo, temveč imam ukvarjanje s sabo in ukvarjanje s poezijo strogo ločena, kar zmeraj preseneti kolege, ko jim povem, da pesem zame ne predstavlja olajšanja na osebni ravni.«

Skozi razpoke jezika: o poeziji Alje Pušič

Vzpostavljanje sebi lastnega jezika

Pesnica, ki se ob študiju arhitekture ukvarja tudi s scenografijo, o vsebinskih legah svoje poezije ne razpravlja, saj meni, da »vsebina ne sodi med kriterije poezije, o njej ne razmišljam in zdi se mi irelevantna – to, o čem pišeš, je nepomembno v primerjavi s tem, kako to napišeš. O vsebini ne morem govoriti tudi zato, ker s svojo poezijo nočem ničesar sporočiti direktno, ne nagovarjam neposredno. Rada rečem, da moje pisanje nič ne pomeni – samo morala sem napisati pesem.«

Poudarja pa, da imajo njene novejše pesmi »močno ritmiko. Pri samem procesu pisanja in branja najbolj čutim verzne prestope in s tem poudarke in premore, na katere se osredotočam tudi pri ­interpretiranju.«

Tudi sicer si Alja Pušič prizadeva za »izčiščeno, predihano poezijo«, pri čemer trenutno nima želje po eksperimentiranju, pravi, temveč po vzpostavljanju sebi lastnega jezika. »Čeprav si v času hiperprodukcije težko predstavljam, da je mogoče ustvariti samo tvoje in še nikoli videno delo, avtorji več kot očitno vpeljujejo lastne poteze, po katerih jih prepoznamo – že v najmlajši generaciji piscev v Sloveniji, s katerimi se družimo na literarnih natečajih in dogodkih, je to očitno.«

Pesnica poudarja, da je za njeno delovanje in razumevanje poezije ključen »krog mladih ljudi, s katerimi smo se prav skozi pisanje res začutili na prej omenjenih priložnostih in zaradi katerih sem še bolj prepričana, kako ključno je prebirati delo vrstnikov – avtorjev istega časa in okolja. Pesniški krogi so pri nas praviloma zelo zaprte strukture, na 'mojem' koncu Slovenije se proti temu bori Nina Medved z zavodom Dve luni, ki ima po mojem ključno vlogo za mlado pisanje pri nas, gotovo pa za moje pisanje.

Veseli me, da mi je uspelo prav zaradi pisanja najti svojo ogroženo vrsto ljudi – Amadeja Rek, Eva Šubic, Mila Kodrič Cizerl in Sandro Čeh kot predstavniki te vrste; vsak od nas pelje svoj pesniški izraz, pa vendar smo se našli skozi pisanje, ne glede na različnosti.«

Ob omenjenih jo navdihujejo še dela Toneta Škrjanca, Barbare Korun, Esada Babačića, Anje Zag Golob, Veronike Dintinjana in Vinka Möderndorferja, domači avtorji, ki »znajo pustiti nihanje tišine med besedami in verzi«.

Kot dodaja Alja Pušič, trenutno čuti impulz za snovanje pesniške zbirke, a ji »količina študijskih obveznosti prepričuje aktivno ukvarjanje s tem, zato komaj čakam, da se bo ta novi projekt začel odvijati. Hkrati bi se rada dalje razvijala na odru znotraj kolektiva bambus, speča želja pa ostaja gledališče, ampak bi pisanje in delo za to zahtevala čas in energijo, ki ju trenutno nimam – na žalost je predanost odvisna še od vsega drugega, ne le od človeka samega.«