O vladavini prava največkrat slišimo, da je ogrožena, manjkrat pa, da lahko njene notranje pomanjkljivosti igrajo pomembno vlogo pri rušenju demokratičnih sistemov. O tem je prepričan András Sajó, madžarski pravni strokovnjak in nekdanji sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. O tej temi smo z njim spregovorili ob nedavni mednarodni konferenci o nazadovanju demokracije v Rimu.

Zavezanost vladavini prava je v zgodovini precej variirala. V nekaterih obdobjih je bila velika, v drugih majhna. Kakšno je stanje v Evropi danes?

Če o vladavini prava razmišljamo tudi kot o omejevanju oblasti, smo nekoliko nazadovali. Če pa vas skrbi, koliko ta zagotavlja sprejemljivo varnost in predvidljivost za poslovanje ali katerokoli poklicno dejavnost, potem bi rekel, da smo bliže meji dosegljivega, zlasti v novem stanju velike nestabilnosti, ko se spoprijemamo z umetno inteligenco, genetskim inženiringom, podnebnimi spremembami. Toda ko gre za omejevanje politične moči, smo na slabšem.

Pogosto slišimo, da je vladavina prava ogrožena. Kako naj volivci pravzaprav razmišljajo o njej?

Kot o prijateljici. Vladavina prava je torej tisto, kar pravo dela sprejemljivo in predstavlja obrambo pred kakršnokoli ostrino ali odtujenostjo, ki izvira iz prava, ki ni razumljiva, ni prijazna oziroma samo daje moč nekomu drugemu. Le vladavina prava je tista, ki stoji med vami kot državljanom in močjo. Vsaj tako jo jaz interpretiram.

Populisti in avtokrati običajno ne nasprotujejo vladavini prava sami po sebi, ampak imajo svoje lastne poglede nanjo. So ti pogledi legitimni?

Morda bi morali začeti z razmislekom, zakaj se tako imenovani populistični voditelji zanašajo na vladavino prava. Za to vidim vsaj tri razloge: prvič, to od njih zahteva mednarodno okolje, saj se morajo srečevati z voditelji drugih držav, kar zahteva določeno prilagajanje. Drugi razlog je posel. Podjetja zahtevajo visoko raven vladavine prava, ker sicer ne bodo investirala v gospodarstvo. Tretji razlog pa je v tem, da morajo ti voditelji, ki so zelo pogosto kleptokratski ali pa delujejo znotraj kleptokratskega okolja, biti prepričani, da jim bo ostalo, kar so si nagrebli. Ta razlog je še posebej zaskrbljujoč, saj gre za način zlorabljanja vladavine prava.

Torej spoštovanje vladavine prava samo po sebi ne more preprečiti demokratičnega nazadovanja družb?

Vsekakor tudi zelo formalno spoštovanje ne predstavlja nobenega zagotovila. Zgodovinsko gledano vemo, da so obstajale monarhije z nič oziroma zelo malo demokracije, v katerih je obstajala vladavina prava. Nekakšna vladavina prava je obstajala tudi v kolonialnih imperijih. Torej v tem pogledu ne zagotavlja zaščite demokracije, kvečjemu lahko oteži njeno uničenje, ne more pa zagotoviti, da bo demokracija obstala.

Kaj pa lahko zagotovi obstanek demokracij?

Samo sreča in ljudska zavezanost, v okviru katere ne postavljate izključujočega koncepta naroda ali vere nad interese drugih ljudi. Kajti v tem je problem nacionalizma in radikalne vere, da družbo organizirata na drugačni osnovi, ne pa na podlagi priznavanja enakosti vseh in možnosti sprememb znotraj sistema.

Na koncu gre tudi za kulturo, kajne?

Demokracija je v svojem temelju kulturno pogojena.

Izpostavili ste, da je vladavina prava v določenih okoliščinah lahko sama sebi najhujši sovražnik. Ali ne velja enako za demokracijo? Ljudje vendarle lahko izvolijo nekoga, ki verjame in zastopa nedemokratične ideje.

Vzemimo primer religij, ki niso posebej demokratične. Vodi jih božanski vodja ali nekdo, ki je izbran v procesu, ki ni odprt za vse. To je povsem legitimno. Če skušate ta model vsiliti preostali družbi, pa nastane problem. Po drugi strani demokracija ni nekaj, kar bi drugim karkoli vsiljevalo. Vsaj tako jo jaz razumem. Če uporabim slogan Maa Zedonga, lahko nanjo gledamo kot na cvetenje sto rožic. Toda če ljudje določenega prepričanja verjamejo, da morajo biti v svoji skupnosti organizirani po načelu, ki ni demokratično, s temu tudi ni nič narobe. Dokler seveda spoštujejo temeljne človekove pravice.

Kaj je torej največja slabost vladavine prava?

Da ni vedno sposobna vzdrževati sama sebe, da postane preveč formalistična, s čimer izgubi verodostojnost. Pa tudi to, da ni odzivna na družbene zahteve.

Je zaradi tega obnovitev vladavine prava tako zahtevna naloga?

Tako kot demokracija je vladavina prava kulturni pojav. Predpostavlja torej veliko nenapisanih zavez pravičnosti, in če v dani kulturi ni pravičnosti, potem tudi vladavina prava ne bo pravična. Primer je lahko sodnik, ki ne čuti potrebe po tem, da se izloči iz odločanja o neki zadevi, v katero je vpleten njegov znanec. V vladavini prava obstaja zahteva, da je treba vedno prisluhniti drugi strani, kajne? Ampak če tega ne jemljete resno, bo to postalo zgolj formalnost. Zato je to resnično stvar kulture. Tudi če zakon pravi, da morate prisluhniti drugi strani, lahko to storite na več načinov: formalistično ali pa to vzamete resno. Šele v tem primeru lahko govorimo o vladavini prava.

Dovolite nama nekoliko bolj specifično vprašanje o obnavljanju vladavine prava. Se vam zdi, da premier Donald Tusk to na Poljskem počne uspešno?

Kitajski politik Zhou Enlai naj bi nekoč izjavil, da je od francoske revolucije po dvesto letih minilo premalo časa, da bi lahko razpravljali o njenem učinku. Podobno premalo časa, le šest mesecev, je minilo v primeru Poljske.

V svojem govoru ste se prav tako posvetili vlogi sodnikov pri zaščiti vladavine prava in opozorili, da so ti lahko tudi problem.

Če so ozkogledi, so problem.

Kaj poleg tega še preprečuje sodnikom, da bi igrali bolj aktivno vlogo pri zaščiti oziroma obnovi vladavine prava?

To je zelo odvisno od kulture v sodniškem poklice. Na Poljskem, denimo, je bilo toliko odpora, da so sodnike odpustili. Tudi če pogledamo Nemčijo leta 1933, vidimo, da je bilo veliko sodnikov odpuščenih, nekateri drugi pa niso želeli biti vpleteni in so sami dali odpoved. Obstaja veliko načinov za spoprijemanje s takšnimi situacijami. V veliki meri je to del pravne kulture.

Enaka zgodba se je zgodila v Južni Afriki v času apartheida, ko so nekateri sodniki poskušali storiti vse, kar je bilo mogoče, da bi omilili krutost režima. Drugi sodniki pa so na zakon gledali zelo ozkogledo in ga uveljavljali tako, da je pomagal vzdrževati apartheid. Toda na voljo so imeli druge možnosti, ker je bila vsebina zakonov pogosto prepuščena interpretaciji.

Za preprečevanje nazadovanja demokracije je torej treba okrepiti demokracijo in vladavino prava. Kaj bi rekli, da je najpomembnejša stvar, ki bi jo morale v zvezi s tem storiti vzhodnoevropske države?

Nisem prepričan, da je to samo problem vzhodne Evrope oziroma postkomunističnih držav. Videli smo zaskrbljujoče načrte morebitne nove ameriške administracije v primeru ponovne izvolitve Donalda Trumpa. Med njegovo prvo administracijo se je sodstvo uspešno upiralo mnogim od teh stvari. Kdo ve, ali se bo tudi v drugo, zlasti z vsemi predvidenimi novimi imenovanji [Trumpovih zaveznikov].

So vzhodnoevropske države neupravičeno izpostavljene v tem pogledu?

Ne bi rekel, da so neupravičeno izpostavljene. To ne bi bilo pošteno in ne nameravam hvaliti režima madžarskega premiera Viktorja Orbána. Sodstvo v Romuniji in Bolgariji je še vedno pod posebnim nadzorom Evropske unije. Na Slovaškem vidimo neverjetno težnjo po omejevanju svobode javnih in zasebnih medijev. Toda tudi v Franciji zdaj slišimo pritožbe, da podporniki skrajnodesničarskih gibanj kupujejo televizije in jih spreminjajo v propagandna glasila. Eden mojih najljubših francoskih kanalov je šel v to smer, kar je zelo žalostno.

Slišim tudi, da italijanska radiotelevizija, ki je bila vedno problematična zaradi delitve radijskih in televizijskih kanalov RAI na podlagi volilnih rezultatov, zdaj odpušča novinarje in poskuša uniformirati poročanje. Težave torej niso omejene samo na vzhodno Evropo.

____

Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.