Zeleni prehod med sajami, ovcami in sipinami

Evropska unija se je zavezala, da bo do leta 2050 dosegla ogljično nevtralnost. Na poti do tega cilja evropska komisija priporoča zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 55 odstotkov do leta 2030 glede na raven iz leta 1990 in za 90 odstotkov do leta 2040. Pri iskanju načinov, kako doseči ta mejnik, je mogoče najti stično točko med Helsinki, glavnim mestom Finske, kjer se temperatura v najtoplejšem mesecu juliju povprečno dvigne le do 17 stopinj Celzija, vročim otočkom sredi Egejskega morja, ki ima pozimi 1500 prebivalcev in petkrat toliko ovac, ter Normandijo, kjer so se na današnji teden pred 80 leti izkrcali zavezniki.

V vseh si želijo bolj zelene in trajnostne prihodnosti: medtem ko sredi Helsinkov rušijo zajeten kompleks termoelektrarne, v Normandiji pa odpirajo novo jedrsko elektrarno, je nemški velikan Volkswagen mali, od sveta odrezani grški otok izbral za svoj laboratorij električne in avtonomne mobilnosti.

Brišejo enega glavnih virov energije in onesnaževanja

Velik kompleks termoelektrarne Hanasaari je zadnjega pol stoletja markanten del vedute vzhodnega dela Helsinkov. Ujet je med morsko brežino in stanovanjska naselja, iz njega pa se kot nekakšen osamelec dviga odsluženi dimnik. Čas, ko je v zrak pošiljal izpuste, je lani aprila nepreklicno minil, z njim pa je bilo tudi konec obdobja, ko je Hanasaari finsko prestolnico oskrboval z električno energijo in toploto.

Tako kot Helsinki je termoelektrarna zdaj v prehodnem obdobju, ko iz nje izginja vse odvečno in pušča prostor novemu. Juhani Vähätalo do zaprtja elektrarne ni pretirano sentimentalen. V Hanasaariju je bil zaposlen 33 let, danes pa nadzoruje njegovo razgradnjo. Sprehod po gradbišču ne pušča dvoma, za kako zahtevno nalogo gre. Treba je porušiti več zgradb, izprazniti obsežne proizvodne hale in odstraniti nevarne materiale. V njenem drobovju se iskri, kadi, po zatemnjenih prostorih krožijo gradbeni stroji in delavci, umazani od saj, ki kos za kosom razstavljajo inštalacije in počasi brišejo sledi nekoč enega glavnih virov energije za približno 600.000 Helsinčanov, pa tudi onesnaževanja.

Zaprtje Hanasaarija je za finsko prestolnico pomemben korak na ambiciozni poti, da do leta 2030 dosežejo ogljično nevtralnost. Odločitev, ki so jo leta 2016 sprejele mestne oblasti in je bila udejanjena pred letom dni, je po besedah Tima Aaltonena, višjega podpredsednika družbe Helen, ki upravlja elektrarno in skrbi za energetsko preskrbo Helsinkov, emisije ogljikovega dioksida v mestu zmanjšala za petino, na ravni države pa za dva odstotka.

Še preden so Hanisaari odklopili z omrežja, so pri družbi Helen poskrbeli za varnost preskrbe z energijo. Ker so v drugih proizvodnih enotah povečali zmogljivosti za proizvodnjo elektrike in toplote, kapaciteta ni predstavljala omejitvenega dejavnika. »Na koncu je šlo predvsem za okoljsko in poslovno odločitev o tem, kaj je najboljše za mesto in podjetje,« je osemletni časovni okvir, ki so si ga zadali za zaprtje elektrarne, komentiral Aaltonen.

Eni pripravljeni na odpovedi, za druge pomembna cena

Helen upravlja še eno termoelektrarno na premog, katere življenjska doba se prav tako približuje koncu. Sogovornik je prepričan, da bo podjetje do leta 2030 tako kot Helsinki doseglo cilj ogljične nevtralnosti, toda pri tem je treba poskrbeti, da bo zeleni prehod vzdržen z vidika cen storitev. Tako kot drugod po Evropi tudi na Finskem najdemo potrošnike z različnimi prioritetami, je poudaril Aaltonen. »Nekateri so se pripravljeni marsičemu odpovedati, drugi se osredotočajo bolj na ceno.«

Termoelektrarna Hanasaari je desetletja resda zagotavljala cenovno učinkovit način dobavljanja elektrike ter toplote prebivalcem Helsinkov, a vendar ne smemo podcenjevati njenih negativnih učinkov na okolje. Ti se med drugim kažejo tudi v spremenjeni prsti, ki jo odgovorni opisujejo kot »izziv«.

Juhani Vähätalo in njegova ekipa so sredi februarja iz elektrarne večinoma odstranjevali le stroje in se postopoma pripravljali na naslednje faze procesa, vključno z večjimi gradbenimi posegi. »Potrebujemo še dovoljenje mestnih oblasti,« je pojasnil delovodja Ville Saastamoinen. »Takrat bodo lahko bagri začeli obsežnejše rušenje.« Najbolj znamenite dele elektrarne, vključno z dimnikom, bodo ohranili, med razgradnjo pa bo veliko pozornosti namenili tudi recikliranju odvečnih materialov. Cilj je med drugim odstraniti železno notranjost dimnika, jo razrezati, staliti ter jo ponovno uporabiti.

Simbol zelene tranzicije

Odslužene, a še vedno uporabne dele Hanasaarija namerava Helen izkoristiti v svojih drugih proizvodnih enotah, nekatere od njih pa celo poslati v Ukrajino, in s tem, kot so poudarili sogovorniki, zagotoviti, da »lahko deli elektrarne še naprej živijo.«

Razgradnja bo predvidoma zaključena do leta 2026, ko naj bi se začel ponovni razvoj območja. Na podlagi opravljenih raziskav je mestna občina prišla do zaključka, da bi delu kompleksa lahko vdihnili novo življenje.

Kakšna bo nova vsebina Hanasaarija, za zdaj še ni povsem znano, ena od idej je, da bi lahko nekdanja elektrarna postala center kulturnih dejavnosti, s tem pa tudi simbol zelene tranzicije finske prestolnice. »Ideja je tudi nekako ohraniti dele nekdanje proizvodnje, denimo eno od parnih turbin, ki bi služili kot nekakšen spomenik preteklosti,« je pojasnil Timo Aaltonen, ki odločitve o prihodnosti v celoti prepušča mestu.

Pred desetletjem z eno samo asfaltirano cesto

Na drugem koncu Evrope je modrina neba nad Egejskimi otoki ostra kot veter, ki z morja neprestano biča cvetoče zelenje. In otok Astipalea, ki je s ptičje perspektive videti kot metulj, ujet sredi morja, leži čisto na sredini Egejskega morja; daleč stran od vseh večjih otokov, kaj šele kopnega.

Osamljenost čudovitega, zunaj turistične sezone »od sveta« precej odrezanega otoka, na katerem pozimi živi le okoli 1500 ljudi (in petkrat toliko ovc), je med poznavalci in ljubitelji grških otokov ena glavnih privlačnosti Astipalee, kjer so še pred dobrim desetletjem premogli le eno asfaltirano cesto in komaj kakšen hotel.

Razgiban egejski otok je bolj prepoznaven postal šele leta 2020, ko ga je nemško avtomobilsko podjetje Volkswagen skupaj z grško vlado izbralo za prizorišče projekta pametnega in trajnostnega otoka (Smart and Sustainable Island).

VW je v prvi fazi projekta lokalnim prebivalcem (rezidentom) skupaj s pomočjo vladnih subvencij omogočil nakup električnih avtomobilov ID3 in ID4 po manj kot polovični ceni (med 18.000 in 20.000 evri). V dveh letih in pol je električne avtomobile kupilo 145 prebivalcev otoka, ki je na ta način postal laboratorij električne mobilnosti – po vsem otoku so zrasle električne polnilnice, lokalno prebivalstvo ima od sedmih zjutraj do devetih zvečer na voljo tri majhne električne avtobuse (v času turistične sezone asty-busi vozijo do dveh zjutraj), kadar koli je mogoče izjemno ugodno najeti električni avtomobil, na voljo so tudi električni taksiji, motorji in kolesa. Kmalu bo na voljo tudi električno reševalno vozilo, električne avtomobile pa vozijo tudi otoški policisti in zaposleni v »luški kapitaniji«.

Zeleno, ki ga poganja črno

Vse lepo in prav – vključujoč uporabniško izkušnjo: toda prav vse električne avtomobile na otoku, kjer zaenkrat veliko večino električne energije proizvedejo s pomočjo dizelskih generatorjev, poganja »črna energija«. Za zdaj, nam je v svoji zakajeni pisarni dejal župan Astipalee Nikolaos Komineas, ki je videti kot dvojnik Gabriela Garcíe Márqueza. »Vem, vem …«, dihne, ko mu omenimo v oči bodečo kognitivno in, roko na srce, tudi moralno disonanco, ki jo je v povezavi s pametjo in trajnostjo mogoče zaznati na otoku. »Naslednji mesec (aprila, op. p.) bomo začeli graditi hibridno vetrno in solarno elektrarno, s katero bomo že čez dve leti pokrili 70 odstotkov energetskih potreb otoka,« je župan Komineas, ki je na otok prišel kot študent proučevat Horo, znamenito staro mestece (in grad), nemudoma opisal drugo in tretjo fazo skupnega projekta Volkswagna in grške vlade.

»Cilj je, da bomo do leta 2030 v celoti energetsko čisti. Za to potrebujemo tri MW energije iz obnovljivih virov – ob vetru in soncu računamo tudi na vodne vire in zmogljive baterijske shranjevalne sisteme. Da bomo imeli dovolj zelene elektrike tudi na, kot se reče, deževen dan. Sonce sije za vse, veter piha za vse. Velika podjetja, tudi fosilna, prevzemajo zeleni prehod, in to nas vse skrbi. Zato moramo biti previdni,« je nadaljeval župan, ki je na pariški Sorboni doktoriral iz urbane psihologije – eden od primerov, ki jih je predstavil v svojem doktoratu, je bilo tudi življenje prebivalcev glavnega (in dejansko edinega) mesta na otoku, ki so se v času turške vladavine skrivali v gradu na vrhu vzpetine nad sedanjo otoško prestolnico.

»Naslednji korak – faza – našega projekta je razvijanje avtonomne vožnje. VW nas vidi kot prostor za razvoj tehnologije. Začela se bo gradnja novih cest. Nekaj starih bomo – posebej za ta namen, vključujoč zahtevano signalizacijo – asfaltirali. A ne veliko. Otok želimo ohraniti bolj ali manj nedotaknjen. Pristen. Prijeten za ljudi. Za raziskovanje,« je nadaljeval Nikolaos Komineas.

Brez pitne vode ni trajnosti

Katrin Wehmhöner iz Volkswagnovega oddelka korporativnih komunikacij je povedala, da je nemško avtomobilsko podjetje Astipaleo izbralo skupaj z grškimi oblastmi – izbirali so med številnimi otoki. »Razlogi, da smo izbrali prav Astipaleo, so bili velikost otoka, število prebivalcev in avtomobilov ter dejstvo, da otok ni povezan z državnim energetskim sistemom – vsa električna energija je proizvedena na otoku,« nam je povedala Katrin Wehmhöner. Po njenih besedah VW projekt na egejskem otoku vidi kot nekakšen svetilnik. »Radi bi se naučili, kako poteka polna in holistična transformacija sistema mobilnosti in energetskega sistema v pametno in trajnostno delovanje otoka. To, kar počnemo na Astipalei, se bo v naslednjih dvajsetih, tridesetih letih zgodilo na številnih območjih po vsem svetu,« je predstavnica Volkswagna pojasnila razloge za prihod nemškega avtomobilskega velikana na otok.

»V letošnjem letu nameravamo optimizirati servise mobilnosti in začeti implementacijo hibridnega energetskega sistema. V naslednjih treh letih nameravamo dokončati celoten projekt,« napoveduje Katrin Wehmhöner iz VW, ki ne načrtuje podobnih projektov drugod po svetu, saj se želi podjetje v celoti posvetiti projektu v Grčiji.

»Župan sem leta 2019 postal zato, da uresničim svoje sanje o tem, kako bi moral ta otok delovati. Trajnost ni prazna beseda. Je akcija. Je rezultat. Je način delovanja,« nam je Komineas ob kavi ponudil nekaj sloganov. Ni se bilo mogoče ne strinjati. Toda na otoku, ki se že dve leti predstavlja za pametnega in trajnostnega, ni pitne vode. Zato so lani porabili kar 1,1 milijona plastičnih steklenic vode. Od tega je bila po županovih besedah reciklirana le tretjina.

Ne le to: sredi lanskega poletja, na vrhuncu turistične sezone, je na Astipalei zmanjkalo vode nasploh. Izpraznil se je zbiralnik deževnice, ključnega vodnega vira. »Iz pip je nekaj časa tekla le rjava, smrdljiva brozga. Potem je vode povsem zmanjkalo. Več tednov sem se umivala z vodo iz plastenk. Še vedno tudi kuham le s kupljeno vodo. To je grozno. In čista pitna voda bi morala biti absolutna prioriteta otoških oblasti. Ne pa električna mobilnost,« nam je zgroženo povedala gospa Maria, lastnica apartmaja, kjer smo bivali.

Njeno pritožbo – govorila je v imenu prebivalcev Hore – smo prenesli županu. »Pitna voda je ključ, prioriteta številka ena! Še veliko dela nas čaka. Zamenjujemo cevi, popravljamo jez, urejamo pritisk. Močno upam, da bomo vodno vprašanje rešili že do letošnje turistične sezone. Brez tega res ne moremo govoriti o trajnosti. Začeli bomo tudi ločevati odpadke, sčasoma pa bi radi postali zero-waste otok (otok brez odpadkov). Potrebujemo radikalne spremembe. Zdaj popravljamo človeške napake. Odpravljamo škodo človeške prisotnosti,« je bil iskren župan, ki pravi, da je tudi prebivalce otoka najlaže prepričati z rezultati, in ne le z besedami. Ali, naj dodamo, super poceni električnimi avtomobili.

Razogljičili se bodo z jedrsko energijo

Nič manj resno se niso samooskrbnosti lotili v Franciji, kjer nameravajo z recikliranim izrabljenim jedrskim gorivom sčasoma napajati vse jedrske elektrarne. Vse se je lepo zložilo, pravijo v Normandiji, ki stavi pri razogljičenju na jedrsko energijo. Najprej so 6. junija praznovali 80. obletnico izkrcanja zaveznikov, ki so potem pospešili konec druge svetovne vojne, potem se bodo v Parizu začele olimpijske igre, vmes pa bo Flamanville 3, pri nasprotnikih jedrske energije pogosto omenjena jedrska elektrarna, začela obratovati.

Francozi se radi pohvalijo, da so prvi pri jedrski energiji – postavili so prvo jedrsko elektrarno, prvo odlagališče jedrskih odpadkov, imeli tudi ene prvih jedrskih podmornic, ne nazadnje je tudi odkriteljica radioaktivnosti Marie Curie, sicer Poljakinja, največje dosežke zabeležila v Franciji. Kljub temu so bili Francozi pri proizvodnji elektrike 40-odstotno odvisni od nafte. Potem so v 70., 80. in 90. letih preteklega stoletja začeli graditi jedrske elektrarne in hidroelektrarne. Danes je delež jedrskih elektrarn 75-odstoten, delež hidroelektrarn, ki jih imajo res veliko, pa 25-odstoten. Drugi obnovljivi viri imajo zanemarljiv delež, čeprav je Francija nekaj časa imela strategijo, da bo polovico svoje elektrike proizvedla z obnovljivimi viri.

Strategijo so skoraj povsem opustili, saj so ugotovili, da bo šlo prepočasi. Za razogljičenje prometa bodo potrebovali več jedrske energije, so sklenili, sledila pa je odločitev, da se bodo razogljičili z jedrsko energijo. Evropske zahteve za povečanje deleža obnovljivih virov jih ne zanimajo preveč, s somišljeniki zahtevajo, da se ta cilj nadomesti s ciljem za nizkoogljične vire. Po njihovih podatkih ni nobene države s tako nizkimi emisijami toplogrednih plinov, da si zasluži zeleno barvo, ki ne bi imela tudi jedrske energije, velike porabnice premoga in plina pa lahko z ogromnimi vložki v obnovljive vire pridejo šele do rumene barve na zemljevidu uspešnosti držav.

Cene se je zvišala s 3,3 na vsaj 13,2 milijarde evrov

Francozi radi povedo veliko o tem, da imajo pokrit ves krog jedrskega goriva, in o tehnoloških dosežkih, manj pa o cenah. Jasno je, da so Flamanville 3 gradili od 2009 do 2017, ga potem popravljali, šele letos pa ga bodo priključili na omrežje, vmes pa se je podražil s 3,3 na 13,2 milijarde evrov (višino končnega stroška je skoraj nemogoče pridobiti). Še prej so Finci naročili enako elektrarno Olkilouto 3, ko je bilo končanih šele 30 odstotkov načrtov. To so namreč reaktorji, ki združujejo francosko in nemško jedrsko tehnologijo, zlasti pa varnostne zahteve. Med prednostmi EPR so manjša poraba goriva, višja proizvodnja, več ravni varnosti, tudi to, da reaktorska glava pade v vodo, če gre kaj zelo narobe, struktura reaktorja pa zdrži trk letala, potres in poplave, saj je varen pred 12-metrskimi valovi.

Že reaktor Flamanville 3 je več metrov pod gladino morja, ves je zgrajen v skledi z večmetrskim jeklobetonskim dnom. Direktor Flamanville 3 Alain Morvan iz EDF je povedal, da so se veliko naučili in zdaj lahko vsak projekt zgradijo hitreje in ceneje. To so dokazali na Kitajskem, kjer so postavili dva reaktorja EPR, praktično brez zamud in znotraj proračuna. Tudi zato EDF najraje gradi po dva reaktorja, prvi ima še lahko kako težavo, drugi ne več.

Marie Agnes Berche iz EDF, ki poleg tega, da proizvaja in prodaja elektriko, obvladuje tudi večino francoskega električnega omrežja, je povedala, da imajo 65 reaktorjev v Evropi, v Franciji pa 56, s Flamanvillom 3 že 57 in prvim EPR, z močjo 61 gigavatov (GW). Ob tem je omenila, da sta Francija in Slovenija na vrhu evropske pobude za jedrsko energijo. Opozorila je, da ima EDF za EPR in tudi za male modularne reaktorje v Evropi 95 odstotkov dobavne verige, na leto pa lahko postavijo dva EPR.

Cilj polna samozadostnost

V družbi Orano, ki je poleg Framatoma nastala iz Areve, za zdaj z recikliranim jedrskim gorivom nadomestijo četrtino svežega goriva za jedrske elektrarne v Franciji. V prihodnjih letih nameravajo priti do 40 odstotkov, dolgoročneje pa do stotih odstotkov. Za zdaj je svež uran še cenovno konkurenčnejši, a ima Orano, ki je v polni lasti države, kljub temu svetlo prihodnost, saj je Francija postavila ustrezne cilje za reciklirano gorivo.

Skupina Orano dobi uran iz Kazahstana, Nigerije ali Kanade, ga obogati in izdela pelete, ki gredo v gorivne palice. Te so večinoma dolge 3,8 metra, s premerom enega centimetra, debelina jekla pa je pol milimetra. V take palice zložijo 300 gorivnih peletov. Običajno te palice združijo v snope 16 krat 16 palic, med katerimi so cevi z vodo, ki se segreje na 280 do 320 stopinj Celzija.

Take svežnje tudi pripeljejo v Orano na recikliranje. Pripeljejo jih v 110-tonskih vsebnikih z ladjami, železnico, na koncu tudi s tovornjaki, v katerih je šest ton izrabljenega goriva. Pri recikliranju izgubijo štiri odstotke goriva, cevke za gorivo pa stisnejo, stopijo v steklo in 400 kilogramov visokoradioaktivnih odpadkov spravijo v posebne stokilogramske posode. Te hranijo v stebrih po devet, po določenem času pa jih bodo začeli vračati v države izvora. Med prvimi bo Nemčija.

____

Projekt sofinancira Evropska unija v okviru subvencijskega programa evropskega parlamenta za dejavnosti obveščanja. Evropski parlament ni bil vključen v pripravo projekta in ne odgovarja za podane informacije in stališča.