V nadaljevanju preberite: 

V družbi, kjer so žrtve napadalca z nožem komaj nekajletni otroci – tako kot se je v četrtek nad nedolžnim življenjem sredi belega dneva v Annecyju znesel sirski prosilec za azil, ki s statusom begunca živi na Švedskem – nikakor ni vse v najlepšem redu. Francoska družba, a ne le ta na stari celini, se zdi prenekateremu Francozu čedalje bolj nasilna, čemur se v resnici nihče ne more čuditi: politika, mediji in splet ne izbruhajo prav veliko spodbudnih vesti na dan, v kolektivnem umu je čutiti precej več destrukcije kot konstrukcije. Je res tako? Je bilo vedno tako?

V začetku tedna se je francoski predsednik Emmanuel Macron, za katerim je že skoraj leto dni drugega mandata, mudil v znamenitem Mont-Saint-Michelu, kjer se je, na otoku, ki ni samo otok, ob tisoči obletnici tamkajšnje opatije slavnostno poklonil »umetnosti biti Francoz« in pozval državljane, naj se vendarle »ne bojijo prihodnosti«, tudi ekološke ne. Če se bodo znali prilagoditi spremembam, bo, tako predsednik, vse v redu ... A bolj kot za aktualne banalije je bila obletnica priložnost za hvalnico humanizmu in duhovnosti po francosko, za poklon večni Franciji, ki se, vsem križem in težavam navkljub, zna postavljati po robu tako nemirni zgodovini kot vsemogočni naravi. Domači mediji so ob tem spomnili, da je imel leta 1983 podoben nagovor že socialistični predsednik François Mitterrand, pa da je 2015., po dolgih letih zamujanja, socialistični predhodnik François Hollande končno odprl jez na reki Couesnon, s čimer zdaj preprečujejo, da bi Mont-Saint-Michel zasipal pesek. Človeška moč je nepopisna, človek je izjemen graditelj, je bil v ponedeljek poetično navdahnjen Emmanuel Macron.