V nadaljevanju preberite:  

Naj nas ne fascinira le portugalska preteklost: Luís de Camões, Fernando Pessoa, še drugi in vse tisto, kar se čudovitega in mitskega ohranja že desetletja, stoletja, dlje. Portugalska literatura je močna prav tako danes in hodi vštric z velikimi književnostmi sveta: kajti vsaj literati se zavedajo, da tisti, ki se nenehno vrača v preteklost, ne zna doživeti sedanjosti, kaj šele da bi spremenil prihodnost.

Književnost je ogledalo, zato poskusimo razložiti portugalsko družbo – tako radovedno zazrto v svet in široko odprto, hkrati pa z nemalo manjvrednostnimi kompleksi – skozi literaturo. Kar se zrcali, ni nujno samo fino.

Univerzitetnica Nazaré Torrão, s katero smo se pogovarjali za Delo, je Portugalka, ki živi v Zürichu, književnost pa predava na Univerzi v Ženevi, kjer na tamkajšnji filozofski fakulteti vodi katedro Lídie Jorge. Da, katedro Lídie Jorge! Komu kje se morda sliši nenavadno, kako je mogoče poimenovati oddelek po veliki pisateljici, ki je živa in zdrava ter še naprej pridno piše, pri tem pa se kolektivno ne pogristi od ljubosumja in zavisti niti na smrt ideološko spreti, toda Portugalci so to zmogli gladko in brez pomišljanja.