V nadaljevanju preberite: 

Priseljevanje je kočljiva tema, silno privlačna za demagoge vseh vrst, tako za tiste, ki v imenu slepega nacionalizma iščejo politične pike, kot one, ki pod krinko družbenega moralizma in lažnega človekoljubja upravičujejo svoj obstoj, ekonomskega tudi. Saj s priseljensko problematiko je včasih podobno kot s težavnim ženskim vprašanjem: v trenutku, ko ta v javnosti ne bo več predstavljen kot usoden problem, spet hujši kot kdajkoli v zgodovini, bo tudi kakšna osmomarčevska organizacija izgubila svoj raison d'être. (Predlagam globok vdih, potem pa razmislek o intelektualnem poštenju).

O migracijah si dovolim razmišljati tako karikirano: zakaj jih eni nočejo in drugi morda celo hočejo, sploh odkar sem se pred tedni zatreskala v Senegal. (Prvoosebna naracija je tokrat morda ustrezna, vendarle je migracija najprej hoja v ednini.) Lahko bi se preselila semkaj, me je večkrat spreletelo med odkrivanjem črne dežele, kakor bi se, pač rada fantaziram, za krajši čas selila še marsikam. V Francijo skorajda ne več, francoska družba se mi zdi že nekako dolgočasna v svoji vedno večji agresivnosti, na Portugalsko pa spet z lahkoto, čeprav se tudi ta spreminja; pa vendar tam še diši drugače, tam je veter še sanjavo zaletav ... Zakaj na tem mestu omenjati Francijo in Portugalsko? Zato ker je obe najti v Senegalu ...