V nadaljevanju preberite: 

Pripravljenosti za odprto debato se zdi malo in zmeraj manj. Kakor da ni cilj družbeni konsenz, ampak prevlada ene ideologije nad drugo. Kdor tega noče razumeti, lahko kmalu tudi na svoji koži občuti cancel culture, naj bo z leve ali z desne. »Ne,« trdijo zagovorniki woke, družbene senzibilnosti za krivice vseh vrst in za manjšine v najširšem pomenu besede, »nismo mi problem, ampak prastari modus operandi reakcionarjev: izključevalnost.«

Kar se porodi v novem svetu, se kmalu zgodi na stari celini. Kar vznikne v ZDA, hitro seže v Francijo: prebujenjsko gibanje, tako imenovani wokizem, odpira med Francozi številne dileme, kaj po novem početi tudi z zgodovino in literaturo, pa ne le s tistim, kar šele nastaja, ampak še z marsičim, kar je že napisano. Književnost naj bi bila v idealnih razmerah nadideološka, književne nagrade morajo biti osvobojene neliterarnih prepletov, pa vendar je teorija eno, praksa zaradi pomanjkljive človeške integritete pa drugo.