V nadaljevanju preberite:

Ko je tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Mao Ning v petek ponovila, da bo Kitajska še naprej igrala konstruktivno vlogo pri reševanju bližnjevzhodne krize, je bilo v tej njeni izjavi veliko dobesednega pomena. Kitajska na tem območju gradi, pri čemer še posebej rada gradi ali obnavlja pristanišča. V pristaniščih v bližnjevzhodnih in severnoafriških državah je prevzela več kot 20 projektov, tako se bo njen vpliv še dolgo prepletal predvsem s »pasom in potjo«, ki povezuje kitajske proizvajalce blaga, materialov in vseh mogočih izdelkov (od avtomobilov, hladilnikov in računalnikov do brezpilotnih letalnikov, raket, bojnih letal in drugega orožja) ter skoraj vse pomembne postaje na poti do velikih trgov.

Toda to ne pomeni, da na Kitajsko ne vpliva zaostritev krize. Pravzaprav je ravno obratno. Gospodarske posledice iranskega maščevanja in potencialno nadaljevanje oboroženega peklenskega kroga vzbujata skrb državi, ki poskuša premagati lastno gospodarsko krizo in letos ustvariti 5-odstotno rast. Za zdaj ji ne gre najbolje. V prvem četrtletju bodo rezultati pod to ravnjo, zlasti pa pod 5,2-odstotno rastjo, ki jo je dosegla v prvem trimesečju lanskega leta. Iranski brezpilotniki so že prej pokazali uničevalno moč, kar zadeva energetsko stabilnost. Ko so hutijevci leta 2019 z brezpilotnimi letali napadli naftno infrastrukturo Savdske Arabije, je kitajski žep to tako prizadelo, da je morala Kitajska za nafto vsak dan plačati še 97 dolarjev. Zdaj se druga največja gospodarska sila na svetu boji še resnejšega udarca za energetsko stabilnost.