V nadaljevanju preberite:

Tudi do zdaj je bila azijska sila najbolj varna, vse dokler je bila največja trgovinska partnerica tako Amerike kot Evropske unije. Vse dokler je morala vsaka zahodna družba, ki je dala kaj nase, preprosto poslovati s Kitajsko, ker bi sicer izpadla iz globalne igre, Nato ni ogrožal Pekinga. Ko sem pred desetimi leti kdaj komu iz Evrope omenila, da se bo v ne tako oddaljeni prihodnosti začel oborožen spopad med Kitajsko in Ameriko, so me ljudje začudeno gledali, kot da govorim o nečem povsem nemogočem. Vse dokler je bilo za Ameriko in Evropo s te strani ter za Kitajsko in Rusijo z druge strani najpomembnejše gospodarstvo, so bile poslovne pogodbe veliko boljša zaščita od Nata.

Problem je nastal, ko je postalo gospodarstvo najučinkovitejše orožje ameriških in zahodnih tekmecev. In tako je ameriška finančna ministrica Janet Yellen v četrtek, ko je prispela na Kitajsko, začela svojim sogovornikom takoj groziti, da se kitajska pospešena gradnja zelene energetske industrije ne bo mogla tako nadaljevati. Najprej se je ustavila v Guangzhouju, od koder se bo odpravila v Peking. In čeprav je že njen prihod dober znak, da odnosi med največjima gospodarstvoma sveta niso zamrznjeni, je bila že na začetku njenega drugega obiska, odkar opravlja to funkcijo, z obeh strani izrečena cela vrsta obtožb. Janet Yellen je trdila, da je prevelika proizvodnja električnih avtomobilov in sončnih plošč neposredna nevarnost za ameriške družbe in delavce, pa tudi za družbe po vsem svetu, vključno s tistimi v Indiji in Mehiki. Po drugi strani je Kitajska dva dni pred njenim prihodom vložila pripombo pri Svetovni trgovinski organizaciji proti ameriškim subvencijam za električna vozila. Ameriška ministrica za trgovino Katherine Tai je pojasnila, da to ni isto kot kitajske subvencije. Ameriške so namreč »prispevek k prihodnosti čiste energije« za celotno človeštvo, medtem ko so kitajske subvencije, kot je poudarila, »rezultat nepoštene in netržne politike ter sredstvo spodkopavanja poštene konkurence«.