Erdoğanov glavni tekmec uživa v trenutku, pripravljen na naslednjo bitko

Po petih letih vodenja največjega­ turškega (in evropskega) mesta­ Ekrem İmamoğlu s prezenco očara­ ne samo domače, ampak tudi tuje občinstvo, vključno z novinarji. Od prepričljive zmage na nedavnih lokalnih volitvah, na katerih je osvojil že drugi zaporedni mandat, ti podrobno sprem­ljajo vsak njegov korak in mu vseskozi postavljajo eno samo vprašanje: ali namerava na naslednjih volitvah kandidirati za položaj predsednika države in s tem neposredno izzvati največjega tekmeca, turškega voditelja ­Recepa Tayyipa Erdoğana?

İmamoğlu se odgovoru vztrajno izmika. Nič drugače ni bilo na četrtkovi novinarski konferenci, prirejeni posebno za mednarodni tisk, ki je potekala ob obali istanbulskega Zlatega roga v nabito polni dvorani prenovljenega kulturno-umetniškega kompleksa Feshane, enega na seznamu dosežkov aktualnega župana. Še preden se je lahko najvidnejši obraz največje opozicijske Republikanske ljudske stranke (CHP), velike zmagovalke marčevskih volitev, odzval na izziv češkega novinarja, se je med udeleženci razširil pridušen smeh, saj je večina vnaprej vedela, da tudi v tem primeru odgovora ne bo ­dočakala.

»Po prejšnjih volitvah sem na to vprašanje odgovoril z bog ve, zdaj pa sem se odločil, da niti tega ne bom storil,« se je namuznil dvain­petdesetletni politik. Zdi se, da si želi z volivci predvsem uživati v trenutku, v katerem se je Turčija znašla po 31. marcu. Država še vedno ni absorbirala nepričakovanega razpleta lokalnih volitev, na katerih je opozicija prevzela oziroma obdržala nadzor nad večino največjih mest v državi, vključno z Istanbulom in Ankaro, ter dosegla pomembne zmage v konservativnem osrčju Anatolije, kjer je opazno načela prevlado Erdoğanove vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP).

Iz malodane brezupnega stanja, ki je bilo rezultat njenega odmevnega neuspeha na lanskih predsedniških in parlamentarnih volit­vah, je sekularna CHP po deležu volilnih glasov postala največja stranka v državi ter pokazala, da lahko zmaga tudi, če pravila igre ­izrazito koristijo njenim ­tekmecem.

Jasna želja po kandidaturi

Tri tedne po volitvah so vse oči še vedno uprte v CHP in politika, ki ga večina razglaša za njenega novega, de facto voditelja. Čeprav si je İmamoğlu z obstankom na oblasti tako tekoč zagotovil nominacijo svoje stranke na naslednjih predsedniških volitvah, ima po oceni analitikov kljub temu veliko dobrih razlogov za vztrajno izogibanje vnaprejšnjemu razglašanju svoje kandidature.

»To kaže, da se uči iz preteklih izkušenj,« je prepričan Ulaş Tol, politolog pri inštitutu Core ­Research. Volivcem so všeč županove lastnosti, kot so odločnost, želja po iskanju pravice in usmerjenost k rezultatom, moti pa jih ukvarjanje z vprašanji, ki presegajo njegove trenutne dolžnosti, je Tol pojasnil za Delo. »Njegovo prenagljenost razumejo kot pretirano ambicioz­nost. İmamoğlu pričakuje, da bodo njegovo ime izpostavile okoliščine, politična arena in množice volivcev, ne pa neposredno on sam. Sicer pa je jasno, da si želi kandidirati, vendar čas za to še ni dozorel,« je dodal sogovornik.

Do naslednjih predsedniških volitev v Turčiji so še dolga štiri leta, kar je dovolj, da se politične karte na novo premešajo. Čeprav mu ustava prepoveduje potegovanje za še en mandat na čelu države, večina opazovalcev verjame, da bo Erdoğan vseeno poskušal najti način, da se bo obdržal na oblasti.

To od svojega največjega tekmeca najbrž pričakuje tudi İmamoğlu. Za potešitev pričakovanj najzvestejših privržencev mu za zdaj preostanejo bolj ali manj očitni namigi na predsedniške ambicije, ki jih je bilo deležno tudi občinstvo v dvorani Feshane. Čeprav je velik del nastopa posvetil vprašanjem, povezanim s prihodnostjo Istanbula in izboljšanjem življenja prebivalcev 16-milijonske metropole, je spomnil tudi na to, da je »demokracija v zgodovini človeštva vselej vzniknila iz mest«, ter opozoril na širši pomeni uspeha CHP za prihodnost Turčije. Ta bi po njegovih besedah moral »navdihniti vse, ki se želijo postaviti po robu avtoritarnosti«, ne samo znotraj regije, temveč tudi v drugih delih sveta.

———

Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.