V ozadju bitke za Istanbul poteka boj za Turčijo

Turški volivci bodo ta konec tedna izbirali župane in lokalne oblasti po državi. Največ pozornosti bo namenjene Istanbulu, kjer od leta 2019 vlada opozicija. Njen odmeven neuspeh na lanskih predsedniških volitvah proti turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu poraja skrbi, da bi lahko zdaj izgubila še nadzor nad 16-milijonsko metropolo, v kateri se po mnenju opazovalcev kroji usoda celotne države.

Nad evropsko stranjo Istanbula se dviga Kasımpaşa, neizrazit delavski predel mesta, kamor se turizem še ni naselil in kjer je utrip ulic docela drugačen kot v bolj obljudenih ter prometno bolje povezanih soseskah. Postopen vzpon v njeno osrčje je izpostavil še eno opazno razliko: prevlado transparentov turške vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP).

Kasımpaşa bi na zemljevidu najverjetneje ostala spregledana, če ne bi bila rojstni kraj turškega predsednika Erdoğana in zaradi tega ena od utrdb AKP, s katero vlada državi več kot dve desetletji. Na enem od strmih pobočij njegove nekdanje soseske, kjer še vedno stoji skromen stanovanjski blok, v katerem je odrasel, je mogoče dobiti boljšo predstavo o poti, ki jo je sedemdesetletni turški voditelj prehodil v karieri, pa tudi, zakaj je volilna tekma za Istanbul zanj pomembnejša od vseh drugih.

Kot župan mesta se je Erdoğan v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja prelevil v političnega težkokategornika in začel svoj vzpon na oblast. Takrat je ugotovil, da je Istanbul, s svojim znatnim kulturnim in finančnim pomenom, ključ do volilnega uspeha na nacionalni ravni. »Kdor zmaga tu, osvoji Turčijo,« je bil predsednikov slogan.

AKP oziroma njena predhodnica je Istanbulu vladala četrt stoletja, dokler je ni leta 2019 na ponovljenih volitvah porazil Ekrem İmamoğlu iz vrst opozicijske sekularne Republikanske ljudske stranke (CHP). Njegova zmaga je bila interpretirana kot začetek konca Erdoğanove vladavine, vse do lanskih predsedniških volitev, po katerih so se apetiti turškega voditelja po prevzemu nadzora nad Istanbulom znova povečali.

Volilna apatija težava za AKP in opozicijo

Turški predsednik si je na tokratnih lokalnih volitvah za županskega kandidata izbral Murata Kuruma, nekdanjega ministra za okolje in enega v vrsti tehnokratskih zaupnikov, s katerimi je v prejšnjem mandatu poskušal izboljšati delovanje vlade. Kot kandidat AKP se je Kurum hitro zavihtel na položaj İmamoğlujevega glavnega izzivalca, volivce pa poskušal prepričati z obljubami o izboljšanju potresne varnosti, javnega prometa in povečanju števila zelenih površin v mestu.

Aktualni župan je, nasprotno, svojo kampanjo gradil ne samo na nadaljnjem razvoju mesta, ampak tudi na pomenu njegove vnovične zmage za prihodnost Turčije. İmamoğlu, ki mu večina provladnih medijev posveča bistveno manj pozornosti kot Erdoğanovemu kandidatu, je svoje sporočilo sredi tega meseca ponesel tudi v predsednikovo domačo Kasımpaşo, od koder je županskega kandidata AKP opozoril, da s kritiziranjem razmer v slabše razvitih predelih mesta kritizira predvsem lastno stranko in njeno dolgo vladavino.

Pred volilno nedeljo so javnomnenjske ankete kazale tesen izid oziroma İmamoğluja postavljale v majhno prednost. Napovedovanje razpleta volitev je bilo toliko bolj nehvaležno zaradi vse bolj opazne apatije med volivci. »V državi, kot je Turčija, v kateri je politična polarizacija velika, zadnji teden kampanje ne spremeni volilnih preferenc ljudi, vpliva pa na to, ali bodo odšli na volitve,« je za Delo pojasnil Erman Bakırcı iz družbe za raziskovanje javnega mnenja Konda in opozoril, da je volilna apatija težava, proti kateri ni odporna nobena glavna politična sila v državi.

Na tokratnih volitvah bo imela po sogovornikovih besedah prednost stranka, ki bo k volilnim skrinjicam pritegnila največ podpornikov. Erdoğan si je lani resda prepričljivo zagotovil nov mandat in s tem zadal še en udarec opoziciji, toda stranka AKP je na sočasnih parlamentarnih volitvah prejela zgolj 35 odstotkov podpore, kar je bil eden od najslabših rezultatov v njeni zgodovini. »Od takrat se Erdoğanova gospodarska politika ni dotaknila življenja ljudi. Volivci in potencialni volivci AKP so torej zelo nezadovoljni in nizko motivirani za udeležbo na volitvah,« je prepričan Bakırcı.

Nizka motiviranost volivcev je po drugi strani lahko še večja težava za opozicijo. »Opozicijska javnost je bila po splošnih volitvah leta 2023 demoralizirana tako zaradi izida kot po mnenju mnogih neustreznega načina, na katerega je opozicija vodila kampanjo,« je za Delo pojasnila Deniz Erkmen, politologinja z istanbulske univerze Özyeğin. Tudi zato je ljudi po njenih besedah težko navdušiti za jutrišnje volitve, »zlasti zaradi gospodarskih težav in pričakovanja, da se bodo stvari po volitvah poslabšale«.

Pomanjkanje enotnosti v vrstah opozicije, ki v nasprotju z lanskimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami ni vzpostavila formalnega zavezništva, se lahko pokaže za težavo zlasti v mestih in še posebno v Istanbulu. Odločitev prokurdske stranke DEM, da ne bo podprla İmamoğluja, ampak bo na volitvah nastopila z lastno kandidatko Meral Danış Beştaş, lahko aktualnega župana na koncu stane vnovične zmage. Analitiki po poročanju zahodnih medijev kljub temu pričakujejo, da bo veliko kurdskih volivcev tako kot pred petimi leti tudi tokrat glasovalo za kandidata CHP in s tem poskušalo preprečiti vrnitev AKP na oblast.

Na kocki prihodnost opozicije in države

Čeprav so tesni izidi napovedani tudi v nekaterih drugih turških mestih, bo volilni tekmi v Istanbulu v prihodnjih dneh in tednih posvečene največ pozornosti, in sicer zaradi njene konsekventnosti za prihodnost opozicije, s tem pa tudi turške demokracije, ki pod Erdoğanovo oblastjo iz leta v leto nazaduje.

Razplet bo zaznamoval notranjo dinamiko v opozicijskih vrstah; v najboljšem primeru lahko privede do njene konsolidacije. Hkrati lahko izid glasovanja odloči, kdo bo glavni opozicijski kandidat na prihodnjih predsedniških volitvah. İmamoğlu bi z osvojitvijo novega županskega mandata postal de facto voditelj CHP in bi si po ocenah opazovalcev tako rekoč zagotovil tudi podporo svoje stranke za naskok na najvišji položaj v državi.

Kaj vse je na kocki, se po vsem sodeč zaveda tudi predsednik Erdoğan, ki je v začetku meseca naznanil, da bodo tokratne volitve njegove zadnje. Njegova izjava ni bila neopažena, zlasti ne med analitiki, ki se sprašujejo, ali bi morebiten uspeh AKP v Istanbulu turškemu voditelju ponudil priložnost za izvedbo ustavnih sprememb, s katerimi bi lahko odpravil trenutno omejitev števila predsedniških mandatov in se leta 2028 vnovič potegoval za obstanek na oblasti.

———

Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.