Element ognja se šele pripravlja na veliko igro

»Kot vse druge vrste avtohtonega znanja, ki zdaj vzbujajo znanstveno pozornost, je bil tudi feng šuj glavni medij izražanja za razpravo in analiziranje okolja ter njegovih sprememb. Ko je kakšno območje izgubilo vsa drevesa, ljudje niso govorili o krčenju gozdov, temveč o izgubi zdravega 'qija'. Ko so se upirali odprtju rudnika, niso omenjali tveganja za onesnaževanje, temveč nevarnost prekinitve zmajevih ven. Različni dokumenti iz dinastije Qing o zemlji govorijo kot o dinamičnem živem bitju, a ne na romantičen način, na katerega si jo običajno predstavljamo danes.«

Tako piše Tristan Brown v svoji izvrstni knjigi Zakoni zemlje: feng šuj in država v kitajski dinastiji Qing, ki ji je ameriško Zgodovinsko združenje letos podelilo nagrado Johna Kinga Fairbanka, in to kot najboljšemu znanstvenemu delu s področja vzhodnoazijske zgodovine.

Morali bi se pogovoriti tudi o Kim Džong Unu

Pravzaprav bi moralo biti delo tega profesorja z Inštituta za tehnologijo v Massachusettsu nagrajeno tudi zato, ker današnje države in vlade spominja na bogato zgodovino kitajske zavesti o okolju. Oziroma, kot so to takrat imenovali Kitajci, o harmoniji vetra in vode (»feng« pomeni »veter«, »šuj« pa »voda«) in o zdravem »qiju« okolja, brez katerega tudi človekov »qi« ne more biti tak, kot bi moral biti.

Tukaj se zdaj ne bom zadrževala pri točnem pomenu besede »qi«, ki jo evropski prevajalci pogosto spremenijo v »energijo«, kar »qi« pravzaprav ni. Veliko bolj točna je obrazložitev, da je to življenjski veter oziroma, še bolje, dih življenja. To je nekaj, brez česar nič ne more biti živo. In prav to je tisto, kar moramo ohraniti, da bi preprečili smrt našega planeta in človeškega rodu. Pot, ki nam jo ponuja stara kitajska filozofija, pa bi lahko bila opredeljena s feng šujem oziroma, preprosto povedano, z ohranjanjem harmonije med vetrom in vodo.

Feng šuj diagram zemljišča, ki prikazuje povezavo med yin vodo in yin ognjem ter vključuje srečni krog. FOTO: Wikipedia

Brownova knjiga zelo eksaktno izniči evropsko ignoranco in prepričanje, da je feng šuj morda le nekaj več od orientalske magije, ki smo jo mi sprejeli kot mistično metodo urejanja hiše in ki jo uporabljamo samo takrat, ko se moramo odločiti, kam bomo obesili ogledalo in kam postavili posteljo. Brown pripoveduje o tem, kako je ta zasnova ekološke harmonije oblikovala cesarske zakone in politiko upravljanja naravnih virov v času dinastije Qing, ki je trajala od leta 1644 do 1911, predvsem pa sedanji svet usmerja k staremu viru navdiha, ki bi nam v resnici lahko še kako koristil v boju proti podnebnim spremembam.

A mandžurski cesarji (Qing je bila vladavina Mandžurov) niso bili prvi, ki so v zakonodajo uvedli feng šuj. Spori o tem, kje izkopati grobove, so bili pogosti že v dinastiji Song (960–1279), ko so neokonfucijanci postali močnejši in so se uprli budističnemu obredu sežiganja mrtvih. V dinastiji Ming (1368–1644) pa so postali grobovi velik biznis, tako da so bili zelo pogosti sodni primeri, povezani s »poškodbami zemeljskih ven«.

Zanimivo je skupaj z Brownom prelistavati kodekse sodne prakse, ki so bili povsem jasni, ko je šlo za to, kaj bo vedno zmotilo feng šuj: prekopavanje grobov, gradnja destilarne ali tovarne olja v bližini šole, odprtje premogovnika, sekanje dreves – razen kadar gre za gradnjo hiše in se poseka skrbno izbrano drevo. Prav tako so bili fleksibilni, ko je šlo za gradnjo mostov, gradnjo pagod, kopanje namakalnih kanalov ali preselitev šole v novo poslopje.

Je pa vedno prevladalo načelo: skrbno paziti na to, kaj se gradi, in ne graditi nič večjega od tistega, kar je resnično potrebno. In seveda je v času dinastije Qing, ko je bil feng šuj zelo resno vgrajen v zakone, cesarska vlada od območnih vodstev zahtevala, da najamejo strokovnjake za jin in jang, kajti navsezadnje se vse to konča pri vprašanju harmonije in nuje, da se ta harmonija ohrani v dobro okolja in človeškega rodu.

Smog in nafta

Da bi morali Združeni narodi imenovati strokovnjaka za jin in jang – morda bi bilo najbolje, da bi funkcijo prihodnjega generalnega sekretarja zaupali nekomu, ki dobro obvlada to filozofsko zasnovo harmonije –, se je pokazalo takoj, ko se je v ponedeljek začela letna podnebna konferenca ZN.

Bo komu v Aziji dobro ob Trumpu?

Predsednik Azerbajdžana, države gostiteljice letošnjega srečanja, je v uvodnem govoru na samem začetku zasedanja obtožil Francijo, da »grobo odriva« skrb za podnebne spremembe na pacifiških otokih, ki so še vedno pod francoskim nadzorom. Ilham Alijev je celo trdil, da je Francija izzvala ekološko degradacijo v svojih, kot je dejal, »kolonijah«, kjer izvaja jedrske poskuse. Nato pa je prst uperil v »režim predsednika Emmanuela Macrona« in trdil, da je ta maja med »zakonitimi protesti ljudstva Kanak v Novi Kaledoniji« ubil trinajst ljudi in jih 169 ranil.

Francoska ministrica za ekologijo Agnè​s Pannier-Runacher protestno ni pripotovala v azerbajdžansko prestolnico Baku, in to zaradi »nizkotnega« govora in »sovražnega« napada, ki si ne zasluži predsedovanja Copu. Macron se je že prej odločil, da se letošnje konference ne bo udeležil, vendar je to bolj povezano z njegovo podporo azerbajdžanski nasprotnici Armeniji.

Francoska ministrica za ekološki prehod Agnes Pannier-Runacher zapušča tedenski sestanek vlade v Elizejski palači 1. oktobra 2024. Naznanila je, da zaradi »nesprejemljivih izjav« azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva ne bo sodelovala na podnebni konferenci Cop29 v Bakuju. FOTO: Ludovic Marin/AFP

Toliko o jinu in jangu današnjega sveta. Kar zadeva feng šuj, pa bi bil v sodobnem jeziku, ki se nikakor ne odmakne od besedišča zahodne industrializacije, namesto »vetra in vode« natančnejši prevod teh besed »smog in nafta«. Gostitelj Cop29 ni pretirano zaskrbljen zaradi občutno slabše udeležbe predstavnikov tujih vlad v primerjavi s Cop28, ki je novembra lani potekal v Združenih arabskih emiratih.

Zdi se, da je za Alijeva pomembneje, da so na zasedanje prišli predsedniki ExxonMobila, British Petroleuma, TotalEnergiesa, Enija, Aramca ali Sinopeca. Navsezadnje je tudi sam Azerbajdžan prav tako odvisen od svoje nafte in plina, ki pokrivata okoli 90 odstotkov izvoza te države. Alijev je ti gorivi, ki sta v zahodnih državah vse bolj očitna simbola podnebnega segrevanja, v svojem govoru večkrat poimenoval »darilo od boga«.

Kitajska se igra na ameriškem dvorišču

Ko poslušamo sporočila iz Bakuja, bi lahko pomislili, da se ta pomembna in usodna tema podnebnega segrevanja počasi spreminja v spor med globalnim jugom, ki se opira na fosilna goriva, in razvitim Zahodom, pripravljenim na novo fazo elektrifikacije. Se bo to spremenilo v trčenje novih ideologij ali spopad novih mednarodno povezanih lobijev ali pa bo preraslo v nekakšno energetsko hladno vojno? Odgovor bi že poznali, če ne bi bilo Kitajske, ki namerava postati »zelena« voditeljica globalnega juga, elektrificirati (z novo generacijo virov elektrike) Azijo in Afriko in tako vsemu svetu pokazati, kje so vrata, skozi katera se vstopa v kitajsko stoletje.

Komu bo izdan račun?

Potem ko je padla dinastija Qing (številni tradicionalni Kitajci so prepričani, da prav zaradi načetega feng šuja v cesarstvu, potem ko so Britanci na kitajskih tleh zgradili železnico), tako oče prve republike Sun Yat-sen kot tudi ustanovitelj ljudske republike Mao Zedong nista dovolila širjenja delovanja, povezanega s praznoverjem, v katero je po njunem prepričanju sodil tudi feng šuj.

Kitajski viri navajajo, da tudi sedanji voditelj Xi Jinping ni navdušen nad tem, da se je feng šuj vrnil skozi velika vrata. Center za raziskovanje javnega mnenja Pew je analiziral ankete, ki so jih izvedli med člani Komunistične partije Kitajske (KPK), in prišel do zanimivih spoznanj. KPK ima več sto milijonov članov, in čeprav mora vsak imetnik rdeče partijske izkaznice priseči, da je ateist, okoli šest odstotkov njenih članov svojo identiteto kljub vsemu povezuje z določeno religijo. Blizu osem odstotkov jih celo verjame v duhove.

Več kot 40 odstotkov članov partije pa verjame v feng šuj in del svojih življenjskih odločitev sprejema v skladu s tem, kar je po feng šuju pravilno ali napačno. Okoli 48 odstotkov Kitajcev, ki niso člani partije, prav tako verjame v to zasnovo harmonije med vetrom in vodo. Xi je menda ukazal preganjanje feng šuja, potem ko se je izkazalo, da so posamezni najvišji funkcionarji v njegovi vladi plačevali geomante (strokovnjake za branje sporočil feng šuja), da bi jim določili mesto, kje naj imajo svoj urad ali hišo. Najbolj pa je partijskega voditelja razjezil Quan Zhihua, ugledni zdravnik in nekdanji podpredsednik univerze Nanhua, ki je učitelju feng šuja plačal milijon juanov, da mu je pomagal odpraviti njegove zdravstvene težave.

Kongres kitajske komunistične stranke. FOTO: Noel Celis/AFP

Xijev odposlanec v Bakuju, namestnik premiera Ding Xuexiang, seveda ne bo govoril o starodavni kitajski modrosti harmonije vetra in vode, ki je stara več kot sedem tisoč let. Na zasedanju Cop29 so vanj uprte vse oči tudi zato, ker je – ne glede na nepredvidljivost prihodnjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa – nekaj kljub vsemu mogoče dokaj jasno predvideti: umik ZDA iz pariškega sporazuma in uresničitev njegovega predvolilnega gesla »drill, baby, drill«.

Ko največja gospodarska sila izda planet v trenutku, ko so njegova pljuča že zamašena, ko so njegove vene že popokale, veter pa zavrača sleherno obliko romantike in se spreminja v uragane, orkane, tajfune in divje viharje, ko največja raziskovalna sila izda prihodnje generacije človeštva, ki jim bo Zemlja edino domovanje, in daje svetu vedeti, da ji ni niti najmanj do tega, da bi po svojih močeh pripomogla k iskanju nove energije in trajnostnega modela razvoja, potem se oči zazrejo proti Kitajski.

Kako sta si Kitajska in ZDA zamislili leto 2025

In čeprav je za politično vodstvo v Pekingu precej velik problem, da je s prihodom Trumpa izgubilo eno redkih tem, o katerih se je Kitajski in Ameriki v tem trenutku še uspelo sporazumeti, si bo azijska sila na vso moč prizadevala popolniti praznino, ki jo Trumpova Amerika pušča v Copu. Državam v razvoju se bo ponudila kot velika podpornica, če že ne ključno gibalo v procesu razogljičenja, defosilizacije in vseh drugih postopkov, s katerimi bi se očistili dosedanje brezobzirne industrializacije.

Zanimive so številke, do katerih je skupina strokovnjakov prišla v zvezi z naložbami, nujnimi za preprečitev učinkov podnebnih sprememb, in velikimi stroški za njihovo sanacijo v prihodnosti. Do leta 2030 bi bilo treba vsako leto vložiti več kot šest tisoč milijard dolarjev, je zapisano v poročilu strokovne skupine, tako visok znesek pa deloma izvira tudi iz dejstva, da so prejšnji cilj, po katerem naj bi do leta 2025 za to namenili sto milijard dolarjev na leto, začeli uresničevati z dveletno zamudo. Če bomo znova zamudili, opozarjajo strokovnjaki, tudi teh šest tisoč milijard na leto ne bo dovolj.

Bombniki ne pomagajo v boju z družbenimi problemi

Do 22. novembra, kolikor bo trajal Cop29, se bodo udeleženci težko uskladili o tem, kdo bi moral plačati večino tega računa. In zelo zanimivo je predvideti, da bo Kitajska dober del tega zelenega posojila umestila v svojo pobudo pasu in poti. A o tem kdaj drugič. Zdaj moram pohiteti in cvetje umakniti s sonca, ki 14. novembra pripeka, kot da je izgubilo koledar. Ali kot da je ljubosumno, ker ga ni v feng šuju, tako da si ga želi spremeniti in dodati še eno besedo: »feng-yang-shui« – »veter-sonce-voda«. Zgolj toliko, da se ve, da se element ognja šele pripravlja na veliko igro.