Ko se tema enkrat vseli v hišo iz kart, postane nepremagljiva

»Četrti september 1882. Thomas Edison bo v postaji Pearl Street v Spodnjem Manhattnu prižgal generatorje in aktiviral prvo električno omrežje v Ameriki. V tem trenutku so človeška bitja zakorakala na pot k popolni odvisnosti od električne energije.«

To je v uvodu svojega romana Aurora, ki je izšel poleti 2022, zapisal ameriški pisatelj David Koepp. Gre za grozljivko, katere dogajanje je umeščeno v bližnjo prihodnost. Svet je komajda premagal pandemijo koronavirusa in je prepričan, da se je sposoben spopasti z globalno katastrofo. A kaj hitro se pokaže, da se ni prav ničesar naučil o tem, kako prenašati lastno odvisnost od električne energije, ko zaradi sončne eksplozije popokajo vsa omrežja in se nenadoma vse ustavi – »od jedrske elektrarne do aparata za pripravo kave«, kot v knjigi pravi eden od strokovnjakov.

Komaj sem dobro začela brati to knjigo sicer znanega avtorja scenarijev za filme, kot so Jurski park in Spiderman, ko me je dodobra pretresla novica o zlomu električnega omrežja na Kubi. Oziroma, bolje rečeno, o vrsti zaporednih zlomov, ki so to deželo zavili v temo in s tem povzročili še težje srečanje z orkanom Oscarjem, ki je odnesel človeška življenja, strehe nad glavami in sleherni občutek varnosti.

Kljub vsem političnim in vojnim dramam, ki so jih bili polni minuli dnevi, kljub velikim večstranskim in dvostranskim dogodkom, katerih cilj je bil napovedati obrise prihodnosti, je bila zame Kuba v temi najbolj pretresljiva slika tega tedna. Najprej seveda zaradi tega, ker sem si predstavljala, kako Kubanci preživljajo divji objem človeške in naravne katastrofe, pa tudi zato, ker sem se spraševala, ali je v svetu, ki je tako odvisen od električne energije, možen scenarij iz Koeppove knjige.

Ulica v Havani brez elektrike. FOTO: Norlys Perez/Reuters

Metafora za neuspeh komunizma?

Ali lahko o Kubi razmišljamo kot o primeru uničenega gospodarstva, lahko kubansko temo spremenimo v metaforo za neuspeh komunizma, lahko sami sebe prepričamo, da takšnega kolapsa ne bo v bogati in »urejeni« Evropi, ali že samo dejstvo, da je v sto štiridesetih letih, odkar je Edison v hišah prižgal žarnice, elektrika postala kot krvni obtok urbanega obstoja, vodi vsaj v radovednost, če že ne v bojazen, ali vsaj v teoretično vprašanje: kako dolgo bi zmogli brez elektrike?

Prav to vprašanje si je zastavila družba Swedish Consultants – Sweco, ko je leta 2019 pripravljala študijo o trajnostnem urbanem razvoju, obnovljivi energiji in energetski učinkovitosti. Ena od vodilnih evropskih družb za poslovno svetovanje na področju inženirstva, arhitekture in tehnologije okolja je izhajala prav iz dejstva, da je vse več razlogov, zaradi katerih bi se lahko tudi v razvitem svetu zgodilo to, kar se je zgodilo na Kubi.

»Predstavljajte si, da se zbudite in dojamete, da v vaši hiši ni elektrike. Kaj hitro se boste srečali z resnimi problemi,« v uvodu navajajo avtorji študije. Greste na stranišče in ne morete spustiti vode. Odprete hladilnik in ta nič več ne hladi. Dotaknete se radiatorjev in ti nič več ne grejejo. Ne morete napolniti ne svojega mobilnega telefona, ne ure, pa tudi ne avtomobila. Nimate ne internetne povezave ne informacij o tem, kaj se dogaja. Poleg tega pada sneg. Snežni plugi so šli po ulicah enkrat, a zdaj nimajo več goriva.

Piha močan in mrzel veter. En dan. Dva dneva. Tretji dan začnete sami sebe prepričevati, da morate biti inventivni. Razmišljate, kje začeti. Nato dojamete, da boste – če niste predvideli naglega padca v temo – težko našli žarek svetlobe, potem ko ste ostali brez komunikacije, transporta, varnostnih mehanizmov, hladilnikov za hranjenje zdravil in tistih za hrano, črpalk za vodo, sistemov za gretje in hlajenje. Med številnimi postavkami, ki bi jih izgubili, če bi ostali brez električne energije, pravijo strokovnjaki, bi bilo tudi duševno zdravje. Brez elektrike bi tudi naša zavest potonila v temo.

Kakšna je ugotovitev njihovega raziskovanja? Brez elektrike ne moremo dolgo zdržati. Ali, bolj preprosto povedano – sploh ne moremo zdržati. Zato se moramo na kubanski scenarij pripraviti s sistemi preprečevanja, alternativnimi viri energije in kombinacijo centraliziranega ter decentraliziranega omrežja. Moramo preprečiti temo. Kajti ko se ta enkrat vseli v hišo iz kart, kaj hitro postane nepremagljiva, neulovljiva, preveč temna, da bi lahko s svečo osvetlili izhod iz krize.

FOTO: Alexandr Kryazhev/Brics-Russia20 via Reuters

Jedrski Brics

Ko so se ta teden sestali voditelji držav Bricsa – zdaj že dodobra razširjenega bloka, katerega članice so bile prvotno Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, letos pa se je povečal z vstopom Irana, Egipta, Etiopije in Združenih arabskih emiratov – so zahodni mediji največ pozornosti namenjali njihovim predlogom o dedolarizaciji, kar je pravzaprav zelo blizu deamerikanizaciji sveta.

Nič manj pomembna tema vrhunskega srečanja v ruskem mestu Kazanu pa se je nanašala na novo, okrepljeno in osmišljeno jedrsko zvezo med državami članicami ter še kakšnimi dvajsetimi državami, ki si želijo postati članice Bricsa. Seveda gre za elektriko iz jedrskih elektrarn.

Kot je bilo predlagano, naj bi znotraj Bricsa ustanovili prostovoljno zvezo družb, poklicnih jedrskih skupnosti in nevladnih organizacij, ki podpirajo razvoj in uporabo jedrskih tehnologij, hkrati pa se je tudi že začel proces zakonite vzpostavitve platforme jedrske energije.

Kot je med vrhunskim srečanjem poudaril eden od ruskih strokovnjakov, bodo države Bricsa do leta 2050 proizvajale najmanj polovico globalne energije, bistveno vlogo pri tem pa bodo odigrale jedrske elektrarne. Danes je v tej skupini z reaktorji najbolj opremljena Kitajska, ki se ponaša s 56 operativnimi enotami.

Toliko jih ima tudi Francija, medtem ko so na prvem mestu še vedno ZDA s 94 reaktorji, čeprav bodo morale vodstvo verjetno že v kratkem prepustiti Kitajski, ki pravkar gradi 27 novih reaktorjev. Poleg tega načrtuje azijska sila do leta 2035 zgraditi še 123 novih reaktorjev. Ker potrebuje za vsakega od njih sedem let – po čemer je najhitrejša na svetu – bo najbrž uresničila tudi ta cilj.

Strokovnjaki s področja jedrskih znanosti in inženirstva z MIT priznavajo, da je »Kitajska de facto svetovna voditeljica v jedrski tehnologiji« in da je od deset do 15 let pred Ameriko. Prva je zagnala jedrski reaktor četrte generacije, za katerega je sama razvila kar 90 odstotkov tehnologije. Med letoma 2008 in 2023 se je delež kitajskih jedrskih patentov v skupnem številu registriranih patentov po vsem svetu z 1,3 povečal na 13,4 odstotka, po številu prijavljenih patentov na področju jedrske fuzije pa je Kitajska na prvem mestu.

Če se je do zdaj o razširjenem Bricsu govorilo kot o novem Opecu, bi bilo pametno upoštevati tudi njegovo jedrsko povezanost. Bi torej lahko rekli, da je Brics zveza proti temi?

Francoski fizik Gérard Mourou (na sredini), ki je (skupaj z Donno Strickland, na desni) leta 2018 prejel Nobelovo nagrado za iznajdbo metode za proizvajanje visoko intenzivnih ultrakratkih optičnih pulzov, se je ta mesec kot redni profesor pridružil fakulteti za fiziko na univerzi Beida v Pekingu. FOTO: Reuters

Znanje, znanost, luč

Francoski fizik Gérard Mourou, ki je (skupaj z Donno Strickland) leta 2018 prejel Nobelovo nagrado za iznajdbo metode za proizvajanje visoko intenzivnih ultrakratkih optičnih pulzov, se je ta mesec kot redni profesor pridružil fakulteti za fiziko na univerzi Beida v Pekingu. To novico so ta teden objavili na spletni strani te ugledne visoke šole.

Osemdesetletni znanstvenik bo imel ključno vlogo pri ustanavljanju novega inštituta, katerega raziskave bodo zajemale lasersko, jedrsko in medicinsko fiziko, fiziko delcev in astrofiziko. Gérard Mourou je že veliko pripomogel k razvoju skupnega projekta med univerzo Beida, pariško É​cole Polytechnique in globalno tehnološko družbo Thales.

Neposredno po tem, ko je prejel Nobelovo nagrado, je poudaril, da posveča kitajska vlada znanosti veliko več pozornosti kot ZDA. V tistem času je bil v Beli hiši Donald Trump, Mourou pa je ob tem kritično izjavil, da ta ni pripravljen upoštevati nobenih nasvetov. Nato pa dodal, da je na Kitajskem »znanost zelo, zelo spoštovana«.

Beida, ki je bila ustanovljena leta 1898 in ki sodi med najstarejše in najboljše visoke šole na Kitajskem, je leta 2009 ustanovila katedrsko profesuro kot stalno delovno mesto, namenjeno najuglednejšim znanstvenikom z vsega sveta. Plača, ki jo dobivajo, je sicer skrivnost, je pa odvisna tudi od pomembnosti projekta, ki ga zaupajo tujemu strokovnjaku.

A če upoštevamo, da znaša letna plača profesorjev na univerzi Beida od 140.000 do 250.000 dolarjev (v kar so všteti osnovna plača in bonusi), Nobelovi nagrajenci zagotovo dobijo več ali celo veliko več od tega. Kajti Kitajska ve, da je znanje luč. In da je zanjo treba pravočasno plačati. Ne takrat, ko popokajo omrežja in vse potone v temo.

Miguel Díaz-Canel zaradi energetske krize in naravne katastrofe ni mogel odpotovati v Kazan. FOTO: Norlys Perez/Reuters

Sankcionirajmo temo

»Poznati lastno temo je najboljša metoda za soočenje s temo drugih ljudi.« Sloviti Carl Jung je imel sicer v mislih »mračnjaštvo«, mi pa tukaj govorimo o temi nasploh. V trenutku, ko to pišem, je skorajda vsa Kuba znova osvetljena, vendar s tem ni bila odpravljena humanitarna kriza, zaradi katere so njeni prebivalci žrtve pomanjkanja hrane, zdravil, goriva in osnovnih javnih storitev.

Kuba si še vedno ni opomogla od pandemije covida-19 in sankcij Donalda Trumpa, a si v resnici tudi ni mogla opomoči, saj tudi Biden ni kaj dosti naredil, da bi se popravila, kot je dejal, »Trumpova zmotna politika« do te države. Čeprav je bila Kuba med prvimi državami, ki so priznale Ljudsko republiko Kitajsko, in čeprav Havano in Peking še vedno povezuje beseda »komunizem«, azijska sila nima »vseobsegajočega strateškega partnerstva« s Kubo, čeprav ga ima z Argentino, Brazilijo, Ekvadorjem, Mehiko, Perujem in Venezuelo. Celo komunistični veliki brat ne mara gospodarsko propadlega ideološkega sorodnika, ki od časa do časa potone v temo.

Ruski predsednik Vladimir Putin je kubanskega kolega Miguela Díaz-Canela povabil na vrhunsko srečanje Bricsa, vendar ta zaradi energetske krize in naravne katastrofe ni mogel odpotovati v Kazan. To je bil teden, v katerem se je zdelo, da Kubi ne more – in noče – nihče pomagati.

Pa vendar je Brics v sklepno deklaracijo zapisal poziv k odpravi enostranskih prisilnih ukrepov – vključno z gospodarskimi sankcijami, o katerih so članice te organizacije trdile, da so v nasprotju z mednarodnim pravom. A problem je v tem, da je danes vsaka četrta država pod določeno vrsto sankcij – v glavnem ZN, ZDA ali zahodnih držav – pri čemer se blizu 30 odstotkov globalnega domačega proizvoda ustvari v državah pod sankcijami. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je iz sankcioniranih držav prihajalo zgolj štiri odstotke globalnega gospodarstva.

Odvisnost od sankcij je problem, ki ne vzbuja nič manj skrbi kakor katera koli druga odvisnost. Zlasti če se vedno znova pokaže, da sankcije ne odpravljajo skorajda ničesar od tega, zaradi česar so bile uvedene. Temo drugih družb bomo bolje razumeli, če bomo najprej dobro spoznali lastno mračnjaštvo. Sicer pa, kaj nam pomaga vse to pisati, če si bo Trump čez deset dni znova pridobil ključ Bele hiše?