V nadaljevanju preberite:

»Utrjena in razvita je demokratična diktatura ljudstva pod vodstvom delavskega razreda, ki temelji na zvezi med delavci in kmeti. To je v bistvu diktatura proletariata.« Ta citat iz ustave Ljudske republike Kitajske se mi je prikradel v misli ob predsedniških volitvah v državi, ki je dolgo, dolgo trdila, da nima proletariata in da se je v formativnih desetletjih prejšnjega stoletja prav v tem razlikovala od Evrope.

Retorika, ki je Donalda Trumpa znova pripeljala v Belo hišo, me je spomnila na demokratično diktaturo ljudstva. V dobesednem pomenu te besede. Zato, ker so volitve bile demokratične, pa tudi zato, ker so dišale po nekakšni prihajajoči diktaturi. Navsezadnje pa še najbolj zaradi tega, ker je bil rezultat odmev tistega nezadovoljstva, jeze in frustracij ljudstva, katerega velik del se vse bolj počuti kot proletariat, ki dela za nizko plačo in živi od danes do jutri, brez upanja, da bi lahko kdaj imel kaj v svoji lasti, celo lastne hiše ne.

Ta teden je težko ne razmišljati o ameriških volitvah. Še težje pa se je zbuditi brez občutka teže, tesnobe in nekakšne čudne travme, ki je ostala globoko v duši po trčenju s stvarnostjo na drugi strani Atlantika, s stvarnostjo, ki plava proti naši obali … oziroma, bolje povedano, ki je že tukaj, na evropskih tleh, pod našimi okni, v ozadju naših demokratičnih volitev, ki se jih bomo udeležili, čeprav vse lažje vemo, proti komu bomo, hkrati pa se vse težje odločimo, za koga bomo glasovali. Ali pa se volitev morda ne bomo udeležili in bomo s tem priznali, da še sami nismo več prepričani o tem, ali je nekje na koncu zgodovine vedno demokratična diktatura ljudstva.