V nadaljevanju preberite: 

»Kaj je mehka sila? To je sposobnost, da tisto, kar hočeš, dobiš s pomočjo privlačnosti, namesto s prisilo ali denarjem. Ta sposobnost se dviga iz privlačnosti kulture, političnih idealov in politike določene države … Ko si sposoben doseči, da drugi občudujejo tvoje ideale in si želijo tisto, kar si želiš tudi ti, se ni treba kaj dosti ukvarjati s palicami in korenčki, da bi jih obrnil v svojo smer. Zapeljevanje je vedno bolj učinkovito od prisiljevanja, in številne vrednote, kot so demokracija, človekove pravice in posamezne priložnosti, so zelo zapeljive.«

Tako piše ameriški politolog Joseph S. Nye v knjigi Soft Power: The Means to Success in World Politics (Mehka sila: metode uspeha v svetovni politiki). In leta 2004, ko je bila knjiga objavljena, se je zdelo to tako zelo točno. Kakšno privlačnost je v tem času imela, denimo, Kitajska? Kdo si je želel slediti njenim političnim idealom in katere so bile vrednote v njeni politiki, ki bi nekoga z Zahoda spodbudile k temu, da bi se preselil v to državo in si želel v njej preživeti vse svoje življenje? Po drugi strani pa se je zdela Amerika povsod prisotna. Angleški jezik je osvojil svet in postal lingua franca, tam je nastajala glasba, nova gibanja so temeljila na idealih, ki so se izoblikovali na ameriških tleh, filmi pa so oblikovali naše življenje in še marsikaj drugega. Medtem ko so imeli majice in športni copati, nedrčki in dežniki etiketo »made in China«, je bilo tisto, v kar smo verjeli, s čimer smo hoteli biti obdani in kar smo poskušali tudi sami graditi v naših družbah, predvsem »made in USA«.