V nadaljevanju preberite: 

»Znanost nas še ni naučila tega, ali je norost sublimacija inteligence ali ne.« To je nekje zapisal Edgar Allan Poe, ameriški pisatelj in pesnik, ki se mi pogosto prikrade v misli, pa naj bo to zaradi njegove slovite pesmi Krokar ali zaradi njegovega subtilnega cinizma, stkanega skozi romantično dušo večnega skeptika, ki je vedel vse. In nič več.

Ta teden sem se na Edgarja Allana Poeja spomnila, ko si nisem mogla kaj, da se ne bi vprašala, kaj je temeljna vrlina 21. stoletja. Je mogoče, da je to norost? Ali pa je to kljub vsemu želja po znanju? Kaj bo temelj uspešnosti določene družbe, nato pa tudi države in državnikov? Se vračamo v čase Tiberija, Kaligule, Nerona in Komoda, norih rimskih cesarjev, katerih norost se nam zdi – bolj ko opazujemo sodobne vladarje sveta – vse manj nenavadna, in kakšne temelje postavljamo za prihodnost, ko se pretvarjamo, da inteligenca ni nič več moderna? Razen umetne, seveda.