Bo novi kapitan odpeljal ladjo iz EU?

Ljubljana – Že od začetka tekme za novega voditelja britanske konservativne stranke je popolnoma jasno, da je Boris Johnson, nekdanji zunanji minister in vodja uradne kampanje za izstop Združenega kraljestva iz EU, nesporni favorit za zmago. Jasno je tudi, da sam sebi predstavlja največjo oviro na poti do uspeha.



Zgodovina njegovih neizsiljenih napak in zdrsov je dolga, še daljši pa je seznam njegovih kritikov, tako znotraj kot zunaj vladajoče konservativne stranke. Če bo Boris Johnson res potrjen za njenega novega voditelja in posledično novega britanskega premiera, se bo njihovo število najverjetneje še povečalo, še posebno če bo vztrajal pri obljubi, da mora država iz Evropske unije izstopiti najpozneje 31. oktobra, z dogovorom ali brez njega.
 

Dva kandidata, en favorit

Konservativna stranka bo danes dobila svojega tretjega voditelja od razpisa referenduma o članstvu v Evropski uniji. Po Davidu Cameronu in Theresi May bo njeno vodenje najverjetneje prevzel Johnson, ki napoveduje povsem drugačen pristop k reševanju brexita, s tem pa še pred selitvijo na Downing Street 10 dviguje veliko prahu.

Volitve za naslednjega voditelja konservativcev so bile razpisane na začetku junija po odstopu premierke Therese May z vrha stranke. Izmed desetih kandidatov sta na koncu ostala le dva, Boris Johnson in sedanji zunanji minister Jeremy Hunt. Najverjetnejši razplet volitev že nekaj časa nakazujejo ankete, iz katerih je razvidno, da Johnson med 160.000 člani konservativne stranke uživa več kot dvetretjinsko podporo. Nekdanji zunanji minister in župan Londona uživa tudi zaupanje več kot polovice od skupaj 313 poslancev konservativne stranke v spodnjem domu britanskega parlamenta.



Kljub občutni prednosti je za Johnsona v tekmi ključen vsak glas. Večja kot bo njegova podpora med člani, poudarjajo njegovi zavezniki, močnejši bo njegov mandat za uveljavljanje načrtov, predvsem tistih, povezanih z brexitom.

Visoka pričakovanja

Johnson je svojo dosedanjo politično kariero gradil na nizkih pričakovanjih, pri naskakovanju oblasti pa je izbral povsem drugačen pristop. V nizu soočenj in nastopov, ki so zaznamovali zadnjih nekaj tednov kampanje, je Johnson obljubljal in obljubljal, pri tem pa se trudil, da bi razkril čim manj svojih kart. Njegova ključna obljuba se je nanašala na brexit in vprašanje, kaj se bo zgodilo 31. oktobra, ko se bo uradno izteklo članstvo Združenega kraljestva v EU. Ali bo država zaprosila za nov odlog? Ali bo popustila in privolila v sporni ločitveni sporazum? Ali pa bo iz EU izstopila brez dogovora?

Na navdušenje zagovornikov brexita in na grozo njegovih nasprotnikov se je Johnson že na začetku kampanje zavzel za to, da Združeno kraljestvo iz EU izstopi zadnji dan oktobra z dogovorom ali brez, ter pri tem stališču vztrajal vse do njenega konca, tudi ko so mu kritiki očitali, da so njegovi načrti v zvezi s sklenitvijo novega dogovora z EU, ki bo odpravil kakršnokoli potrebo po novembra lani doseženem ločitvenem sporazumu oziroma po spornem irskem varovalu, neizvedljivi.



Irsko varovalo, mehanizem, s katerim sta obe vpleteni strani poskušali preprečiti nastanek fizične meje med Irsko in Severno Irsko, je bilo z vidika EU pomembno predvsem za zaščito integritete enotnega evropskega trga. V očeh Johnsona in drugih zagovornikov brexita je, nasprotno, povsem razvrednotilo smisel britanskega izstopa, saj je Združeno kraljestvo obsojalo na življenje v carinski uniji z EU in v negotovost postavljalo celovitost države.

Na pragu uspeha kariere

Štiri leta po tem, ko je Johnson podprl britanski izstop iz EU in prevzel vodenje referendumske kampanje za brexit, se je znašel na pragu svojega največjega političnega uspeha do zdaj. Njegov vzpon na vrh konservativne stranke bo še toliko slajši, ker je pred letom dni veljal za največjega osmoljenca procesa britanskega izstopa iz EU, potem ko je zaradi nestrinjanja s pogajalsko strategijo premierke May odstopil s položaja zunanjega ministra.