Kip svobode in ameriški monopol nad zgodovino

Bela hiša se je ostro odzvala na izjavo francoskega evropskega poslanca Raphaëla Glucksmanna, ki je predlagal, da ZDA vrnejo Kip svobode, saj pod vodstvom Donalda Trumpa ne predstavljajo več vrednot, na katerih so bile ustanovljene. Tiskovna predstavnica Bele hiše Karoline Leavitt je na novinarski konferenci dejala, da bi se Glucksmann moral spomniti, da je prav zaradi Amerike Francija ohranila svojo svobodo in da bi morali biti Francozi »hvaležni, da ne govorijo nemško«.

Izjava Bele hiše predstavlja zgodovinsko interpretacijo, v kateri so ZDA prikazane kot osrednji in ključni dejavnik zmage nad nacizmom v drugi svetovni vojni. Čeprav je bil ameriški prispevek k porazu nacistične Nemčije nedvomno pomemben, zgodovinska dejstva kažejo, da je bila zmaga zaveznikov rezultat usklajenega prizadevanja več držav.

Trditev, da Francija svojo svobodo dolguje izključno ZDA, ne upošteva širšega zgodovinskega konteksta, v katerem so k osvoboditvi Evrope pomembno prispevali tudi drugi zavezniki, zlasti Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo in odporniška gibanja po celini.

Zavezništvo in razdelitev bremena v drugi svetovni vojni

Analiza prispevkov posameznih držav v drugi svetovni vojni zahteva celovit pregled dogajanja v različnih obdobjih konflikta. Ameriške sile so v vojno vstopile decembra 1941 po napadu na Pearl Harbor, s čimer so se ZDA neposredno vključile v vojaške spopade tako s Japonsko kot z Nemčijo. Do takrat je bila Evropa že več let prizorišče intenzivnih vojaških operacij, pri čemer so nekatere ključne bitke, ki so odločilno vplivale na potek vojne, potekale na vzhodni fronti.

Trditev, da Francija svojo svobodo dolguje izključno ZDA, ne upošteva širšega zgodovinskega konteksta, v katerem so k osvoboditvi Evrope pomembno prispevali tudi drugi zavezniki, zlasti Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo in odporniška gibanja po celini. FOTO: US Navy

Sovjetska zveza je od leta 1941 nosila glavno breme spopada proti Nemčiji. Po začetku operacije Barbarossa se je Rdeča armada soočila z intenzivnim prodorom nemških sil in utrpela velike izgube, vendar je uspela stabilizirati fronto ter postopoma preiti v ofenzivo. Bitka za Stalingrad (1942–1943) je predstavljala enega ključnih prelomov v vojni, saj je močno oslabila nemško vojsko. Sovjetska zmaga v tej bitki in kasnejši prodor proti Berlinu sta imela odločilen vpliv na razplet vojne v Evropi.

Zahodni zavezniki so k osvoboditvi Evrope pomembno prispevali z izkrcanjem v Normandiji junija 1944, s čimer so odprli drugo fronto proti Nemčiji in pospešili zlom nacističnega režima. Ameriške in britanske sile so skupaj z drugimi zavezniškimi enotami napredovale proti Nemčiji, medtem ko so sovjetske sile prodirale z vzhoda. Čeprav so bile operacije zahodnih zaveznikov strateško ključne, bi bila zmaga nad nacizmom brez vzhodne fronte bistveno bolj negotova.

Francoski prispevek k zmagi je pogosto spregledan, vendar je imelo odporniško gibanje v okupirani Franciji ključno vlogo pri sabotiranju nemških komunikacijskih linij, zbiranju obveščevalnih podatkov in podpori zavezniškim operacijam. Francoski borci so odigrali pomembno vlogo pri osvoboditvi Pariza avgusta 1944, kar je predstavljalo simbolno in strateško pomemben dogodek v procesu končnega zloma nacističnega vpliva v Evropi.

Ameriška osamosvojitev in vloga Francije

Če bi sledili logiki, ki jo je Bela hiša uporabila v svojem odzivu, bi lahko Francozi trdili, da bi bile ZDA danes še vedno britanska kolonija, če ne bi bilo francoske podpore med ameriško vojno za neodvisnost (1775–1783). Francija je bila eden ključnih dejavnikov uspeha ameriških upornikov, saj je nudila finančno, vojaško in diplomatsko podporo, brez katere bi bila zmaga nad Veliko Britanijo bistveno manj verjetna.

Bela hiša nagovarja del volilnega telesa, ki se odziva na patriotizem in občutek nacionalne superiornosti, vendar ne naslavlja širših izzivov, s katerimi se soočata ameriška in svetovna politika v današnjem času. FOTO: Angela Weiss/AFP

Leta 1778 je Francija sklenila zavezništvo z ameriškimi uporniki in jim začela zagotavljati orožje, vojaško usposabljanje in ladjevje. Francoski general Markiz de Lafayette je postal ena ključnih osebnosti ameriškega boja za neodvisnost, medtem ko je francoska mornarica pod vodstvom admirala de Grassa igrala odločilno vlogo pri bitki pri Yorktownu leta 1781. Prav francoska pomorska blokada je omogočila, da so ameriške in francoske kopenske sile obkolile britanskega generala Cornwallisa in ga prisilile v kapitulacijo.

Podpora Francije je bila tako obsežna, da je močno obremenila francoske finance in prispevala h gospodarski krizi, ki je kasneje vodila v francosko revolucijo. Ameriška neodvisnost torej ni bila zgolj rezultat lastne vojaške moči, temveč tudi posledica strateškega zavezništva s Francijo, ki je Britancem odvzelo premoč na bojiščih.

Prerekanje o zaslugah in politična preusmeritev pozornosti

Razprave o zgodovinskih zaslugah in vlogi posameznih držav v prelomnih dogodkih so ključne za razumevanje preteklosti, vendar postanejo problematične, ko se uporabljajo kot politično orodje za preusmerjanje pozornosti. V odzivu na Glucksmannove izjave se je Bela hiša osredotočila na vprašanje zgodovinskih zaslug, namesto da bi naslovila njegovo temeljno kritiko – ali ZDA še vedno predstavljajo vrednote, ki jih simbolizira Kip svobode?

Glucksmannova izjava je bila provokativna, vendar je opozorila na širše vprašanje o usmeritvi ameriške politike in njeni skladnosti s temeljnimi ideali svobode in demokracije. Trumpova administracija je bila deležna kritik zaradi domnevnega oslabitve demokratičnih institucij, pritiska na medije in naklonjenosti avtoritarnim režimom, vključno z Rusijo in Vladimirjem Putinom.

Razprave o zgodovinskih zaslugah in vlogi posameznih držav v prelomnih dogodkih so ključne za razumevanje preteklosti, vendar postanejo problematične, ko se uporabljajo kot politično orodje za preusmerjanje pozornosti.  FOTO: Joel Saget/AFP

Namesto da bi naslovila te pomisleke, je Bela hiša znova uporabila strategijo napadalne retorike, ki temelji na selektivni interpretaciji zgodovine in poudarjanju ameriške izjemnosti. Takšen pristop pogosto nagovarja del volilnega telesa, ki se odziva na patriotizem in občutek nacionalne superiornosti, vendar ne naslavlja širših izzivov, s katerimi se soočata ameriška in svetovna politika v današnjem času.