Baltsko morje bodo odslej obkrožale članice Nata

Ta teden je padla še zadnja ovira za dokončanje ene od najbolj konsekventnih širitev Nata v njegovi zgodovini.­ Voditelji in strokovnjaki se strinjajo,­ da bo vstop Švedske utrdil ­severnoatlantsko zavezništvo. Najbolj bi moral prispevati k varnosti nordijsko-baltske regije,­ vendar to ne pomeni, da bo ruska grožnja na tem območju izginila.

Najnovejši mejnik v zgodovini zavezništva je po svoje tragičen: težko bi se zgodil, če Rusija pred dvema letoma ne bi napadla Ukrajine. Zaradi tega sta Finska in Švedska opustili še zadnje ostanke politike nevtralnosti in svojo varnost povezali s kolektivno varnostjo trideseterice drugih držav, ki jih ščiti 5. člen severnoatlantske pogodbe.

Varnostna slika severne Evrope je s tem dobila novo podobo. Nordijske države, kot je med ponedeljkovo novinarsko konferenco ugotavljal švedski premier Ulf Kristersson, bodo po uradnem vstopu Švedske v Nato prvič po 500 letih imele skupno obrambo. »Smo prijatelji, zdaj smo postali še zavezniki,« je Kristersson naznanil nekaj ur po ratifikaciji švedskega pristopnega protokola v madžarskem parlamentu.

Švedska se ponaša z razvito in visoko usposobljeno vojsko, zaradi česar, podobno kot Finska, ki je v Nato uradno vstopila pred letom dni, zavezništvu ne ustvarja dodat­nih bremen. Njena vključitev je nujna predvsem s strateškega vidika. »Švedska resnično povezuje celotno regijo, saj je v njeni sredini,« je za Delo pojasnila Minna Ålander, raziskovalka na Finskem inštitutu za mednarodne zadeve (Fiia). »Njeno ozemlje se razprostira od skrajnega severa do juga Baltskega morja. Zato je zares pomembno, da čim prej postane del Nata.«

Natovo jezero na severu Evrope

Ob spoznanju, da bodo Baltsko morje odslej obkrožale članice zavezništva, so ga nekateri opazovalci zmagoslavno razglasili za »Natovo jezero«. In vendar se bo zavezništvo tudi po priključitvi Švedske še naprej spoprijemalo z dolgim seznamom varnostnih izzivov v regiji, ki vključujejo ruske hibridne grožnje in močno militarizirano območje Kaliningrada, kjer ruska vojska med drugim hrani jedrsko orožje.

»Pričakujemo lahko, da jim vstop Švedske v Nato ne bo ugajal,« je o možnem odzivu Kremlja med ponedeljkovo novinarsko konferenco razmišljal švedski premier. Podobne ocene je zaznati med varnostnimi strokovnjaki, ki od začetka vojne v Ukrajini in vzporednega procesa širitve Nata na sever Evrope opozarjajo na pomanjkljivosti v tem, kako zavezništvo razmišlja o zagotavljanju varnosti v Baltskem morju.

Narava groženj, s katero se spoprijema Nato oziroma države ob Baltskem morju, je danes izrazito drugačna od tiste, ki so ji bile priča v času hladne vojne, na kar je za mislišče Carnegie nedavno opozoril ameriški obramboslovec John Deni. Med možnimi problematičnimi scenariji je izpostavil ruske poskuse zavzetja manjših, strateško pomembnih otokov, prekinitve logističnih povezav med skandinavskim polotokom, Finsko oziroma Baltikom, ogrožanje vojaških in civilnih tarč ob baltski obali ter pripravo skritih oziroma hibridnih napadov.

Iz kompleksne varnostne slike je mogoče sklepati, da širitev Nata sama po sebi ne bo rešila številnih izzivov, ki jih za države v nordijsko-baltski regiji predstavlja agresivna drža Rusije. Te si bodo lahko resnično oddahnile šele, ko bodo v okviru zavezništva našle ustrezne odgovore na naštete grožnje.

Kot je poudaril Deni, sposobnost odzivanja zaveznic zmanjšujejo tako omejene zmogljivosti kot kapacitete na različnih področjih. Teh težav ni mogoče rešiti samo s povečanim financiranjem obrambe, ampak tudi z okrepljenim spremljanjem dogajanja pod in nad gladino Baltskega morja ter prilagoditvijo Natove poveljniške strukture.